Izhodišče: Vršič
Datum: 20. 7. 2022
Smer:
Smer Debelakove, 450 m, IV+/IV

Včeraj sem se podala na čudovito in naporno turo. Takšne ture, za katere se moraš pošteno potruditi, da jih uspešno izpelješ, človeka najbolj nagradijo.

Dan se je začel z nočnim vstajanjem in skoraj tri urno vožnjo na Vršič, da sva bili ob šestih na izhodišču. Sledil je dvo urni dostop, sprva po poti skozi borovce, nato po krušljivih pobočjih severnega ostenja Mojstrovk, kjer si imel občutek, da hodiš po frnikulah.

Ko sva prišli do začetka smeri, je nad nama stala veličastna severna stena Velike Mojstrovke. Sem gor, po stopinjah Mire Marko Debelak, ki je leta 1932 smer prvič preplezala kar v gojzarjih.

Dostop

Opremili sva se z železjem, se podali v steno in usodo prepustili plezalnim bogovom. Prad nama je bilo sedem ur plezarije na mestoma krušljivi in naloženi skali, pogosto pa na kvalitetnih skalnih gmotah. Na kakšnem štantu sva se orientacijsko lovili, vendar je bila smer dobro nabita s klini in tudi večino štantov je bilo že narejenih. Po šestih raztežajih sem nehala šteti, temveč sem samo še uživala in se prepustila očaranosti nad vzporednicami med plezanjem in življenjem.

V začetnem delu

S štanta

S stene lep pogled na Jalovec

Capljam zadaj

Plezanje ponuja nešteto priložnosti za raziskovanje samega sebe. Vedeti, kdo si. Poznati svoje meje. Postati nekaj več. Dati vsakemu trenutku priložnost za učenje. Vztrajati, saj sredi visoke stene tudi v težkih trenutkih ni mogoče pobegniti. Nadaljevaje vzpona ne moreš preložiti na jutri in se ob utrujenosti udobno namestiti v fotelj. V kritičnih situacijah moraš vztrajati, dati vse od sebe, biti nepopustljiv borec.

Gore so me naučile biti trdna ter se zavedati svojih sposobnosti in moči, naučile so me prenašati trpljenje in poslušati svojo intuicijo. Po drugi strani pa so me naučile lastne krhkosti, zaupanja ljudem ter sprejemanja nepredvidljivosti in zavedanja negotovosti, ki nam jih prinaša vsakodnevno življenje.

Gore ne iščejo smrti ali ljubezni. Od nas ne zahtevajo ničesar, pa tistega, ki rad zahaja v gorske višave, kljub temu spremenijo. Prevetrijo našega duha, kljubujejo naši aroganci in zbujajo naše začudenje. Bolj kot kadarkoli začnemo potrebovati njihovo divjost.

Velika stena, majhna plezalka

Med plezanjem sem uživala, na štantih sem naslonjena na skalo in s pogledom v globino uživala v trenutku ter se prepustila toku misli o življenju. Z zaprtimi očmi in nasmehom na obrazu sem varovala.

Sedem ur se je hitro prevesilo v zadnji raztežaj, ko sva se na vrhu zahvalili plezalnim bogovom, da sva brez večjih težav izplezali in si podali roko za uspešno opravljen vzpon. Sledil je le še sestop po melišču ter nekaj urna vožnja nazaj proti domu.

Vrhovi proti očaku

Vršiški ekspres z Mojstrovk

Z vsakim vzponom se bolj zavedam, da ni pomembno, kaj, temveč s kom. Bližje kot so mi ljudje, s katerimi plezam, več je v meni sreče in tudi strahu.

V plezanju se skriva prijateljstvo, zavezništvo, razkrivanje ranljivosit, deljenje bližnjih trenutkov in planiranje naslednjih vzponov. Vsak, ki je kdaj plezal, ve, da je odgovoren zase in za ljudi, s katerimi se je podal na to pot. Na razpeti vrvi med tveganjem in varnostjo je neskončno čudovitih trenutkov, zaradi katerih prideš iz stene bogatejši. Zato se vedno znova vračam tja – v gorske višave.