Izhodišče: Bukovnik
Datum: 24. 7. 2022
Smer:
Smer po platah, 185 m, V/IV

Trojica se nas je zgodaj zjutraj odpravila proti severnemu ostenju Raduhe v smer Platke.

Severna stena Raduhe

Dva gentelmana sta mi prepustila vodstvo in tako sem po dobri uri dostopa, ko je zaradi vročine vse teklo iz nas, zagrizla v nekoliko hladnejšo skalo. Začeli smo z varijanto levo od jame.

Na vstopu

V prvem raztežaju je čakala naložena prečka enostavnejše težavnosti. V drugem se je prečka postavila nekoliko pokonci, vendar je bila smer za moj okus še zmeraj preveč naložena in kosmata.

Tretji raztežaj je ponudil s prijetnim plezanjem platke, kjer se je bilo potrebno malo potruditi. Končali pa smo ga na visečem štantu pod drugim delom platk.

Drugi raztežaj

“Turista”, ki sem ju vlekla zadaj, sta me nagnala še preostanek smeri naprej. Jaz pa se tudi nisem kaj pritoževala, če je moška roka udarila po mizi.

Pa sem zagrizla v četrti raztežaj, kjer so plate sledile lepi poki, ob kateri se je z malo truda dalo lepo splezati do prvega klina. Nadaljevalo se je z dvema varijantama. Ali levo po lepo varovanem kaminu ali pa naravnost čez lažji previs, ki bi naj bil poln šalc. Pa ja de! Seveda sem se modro odločila za previs. Ker varovanja ni bilo, sem tik pod previsom v poko potisnila še enega frenda. Nato pa sem se zagnala navzgor, preveč v široko poč, kjer je zevala sama gladka skala. Ko sem se tega zavedala, sem bila že z eno nogo naslonjena na plato, z drugo pa na manjši stopek pod previsom. Roko sem imela zarinjeno v poko globoko do ramen, da sem se s pestjo in rameni zagozdila v skali. Z drugo roko sem božala skalo in v prazno iskala oprijeme, o šalcah ni bilo ne duha ne sluha. Vse to se je čudovito dogajalo v previsu, da sem rahlo visela navzven. Sekunde so glasno bile v moji glavi, jaz pa sem začela s svojim monologom:

Poišči nekaj za prijet, poišči nekaj! Zdaj se moraš potgnit čez. Hjoj, kaj mi je tega treba? Zakaj sem že rinla sem gor? Ok, kaj se zgodi, če se spustim. Tri metre pod mano je varovanje, padec bi bil vsaj šest meterski. Šit, zadnje varovanje je na frendu. Kaj, če ne zdrži? Uf, to bi šele poletela, zagotovo se ne bi najboljše končalo. Slišim fanta na štantu, gledata me in sprašujeta, če grem desno ali gor. Poglej okoli, desno ne moreš, preveč si se zagozdila v poko. Odgovorim: Dol? V hipu se zavem, da to ni opcija. Kaj naj? Kaj naj? Poskuša me grabit panika, oziram se okoli in v prazno rinem frende. Poka je prevelika. Šit! Samo gor lahko grem, brez vmesnega varovanja sem moram potegnit čez. Nekaj metrov nad sabo zagledam klin. To! Upanje! Ženska zberi se, to je tvoja edina možnost. Ne glej dol, ne razmišljaj o padcu! Ni opcija! Zberi svoje misli, vdihni. Verjami vase. Zmoreš! Ok, grem!

Z roko, s katero sem opletala v prazno sem segla visoko nad sabo in zatipala za oprijemom, kamor bi lahko zarila vsaj nohte. Prijela sem nekaj podobnega velikemu buhtlju, ki je bil daleč od dobrega oprijema. Napela sem mišice druge roke, s katero sem bila zataknjena v poč in više postavila noge. Obe na trenje. Pri tem mi je ena noga zdrsnila, teža se je prevesila v zataknjeno roko, v kateri sem hipoma napela vse mišice, da sem se lahko obdržala na mestu. Gladko sem se že videla v počasnem posnetku. Fanta sta na štantu spodaj zajela sapo in brez komentarja gledala, kako bom izvedla svoj manever. Težo sem prinesla na roko na buhtlju, odgozdila roko v zagozdi in z njo prijela, pač nekaj. Potegnila sem se kvišku in prilezla čez previs. Naslonila sem se na skalo nad previsom in globoko vdihnila, noge so se mi začele tresti. Zbrala sem svoje misli ter po lažjem svetu nadaljevala do naslednjega štanta. Šele tam sem globoko vdihnila in se umirila.

Knežji kamen

Fanta sta kmalu prišla za mano, tudi ona dva sta morala malo stisniti čez previs, vsak na svoj način.

Sledila sta zadnja dva raztežaja po zopet obraščenem terenu in lažjem svetu. Mimo knežjega kamna, kjer sem z varovanjem naredila takšno trenje, da sem opravila Sizifovo delo vlečenja štrika, preden sta pubeca prisopihala do mene v ruševje.

Sestop

Pospravili smo opremo in krenili nazaj proti avtu. Med potjo sem v glavi ves čas premlevala detajl smeri. Koliko časa sem visela tam zakajlana z eno roko? Pojma nimam, vem pa, da sem nase hudičevo ponosna, da sem se izvlekla iz težave, v katero sem se spravila in pri tem ohranila mirno kri.