Izhodišče: Planina Blato
Datum: 3. – 4. 8.2022
Dvatisočaki:
128. Kreda (2025 m)
129. Slatna (2077 m)
130. Prvi Vogel (2181 m)
131. Srednji Vogel (2226 m)
132. Zadnji Vogel (2327 m)
133. Kanjavec – vzhodni vrh (2569 m)
134. Kanjavec – zahodni vrh (2569 m)
135. Malo Špičje (2312 m)
136. Veliko Špičje (2398 m)

“A ti pa kar sama punca?” pogosto slišim, ko sama vandram po gorskih višavah. Vsakič znova sem ob tem vprašanju presenečena, da smo ljudje še zmeraj ukalupljeni v nešteto družbenih predsodkov in norm. V odgovor se le nasmehnem.

Koča pri jezeru

Jezero

Ko sem prispela na parkirišče v okolici Bohinja, sem se spokala v avtobus za Planino Blato. Od tam sem vklopila nožni pogon proti Dednemu polju, za katerim sem hitro zavila desno proti melišču na nemarkirano pot proti Slatni in Kredi. Steza se je večkrat izgubila. Travnatem pobočju, ki se je še zmeraj kopalo v jutranji rosi, sem sledila proti vrhu. Najprej sem po visokih travah prišla do Krede, nato še na Slatno.

Dedno polje

Proti nemarkirani poti navzgor

Razgledi

Kreda

Nadaljevala sem proti vsem Voglom. Stezica je občasno izginila in je bilo treba slediti občutku. Za Zadnjim Voglom sem malo zašla in prispela do prepadnih sten, zato sem obrnila, da sem po drugi strani prišla na sedlo do markiranih poti.

Prebivalka Vršiča

Začuden nad človekom

Na samotnih poteh začutim mir. Ne da ne maram ljudi, rada sem v njihovi družbi. Rada sem tudi v družbi sama s seboj. V tišini in samoti lažje slišim sama sebe. Namesto lovljenja višin in vrhov začnem iskati tihe trenutke sama s sabo. Med samotnim vandranjem sem najbolj prisotna, sledim svoji intuiciji, se učim in prevzemam odgovornost za vsak svoj korak. Uživam v razgledih, poslušam ritem svojega diha, sledim svojemu tempu in sem pozorna na vsak delček okolice. Uživam sama s seboj, napolnim svoje baterije in nikoli mi ni dolgčas.

Proti Prehodavcem

Na Kanjavcu

Po markirani poti sem nadaljevala proti Kanjavcu. Na poti sem srečala le nekaj ljudi. Oba vrhova Kanjavca sem imela zopet popolnoma zase. Malo sem se odpočila, nato pa krenila proti Zasavski koči na Prehodavcih.  Po devetih urah hoje brez daljšega odmora sem se končno dobro najedla in ob čudovitih razgledih počakala, da so mi barve zahoda obarvale obraz. Moje misli so bile tihe, srce polno.

Prehodavci

Naslednj dan sem pričela z zajtrkom iz nahrbtnika in krenila proti Špičju. Greben iz Malega na Lepo Špičje se je vlekel kot jara kača. Na vrhu sem posedela, občudovala razglede. Na obrazu se mi je risal nasmeh, medtem ko mi je veter mršil lase in sem v tišini naštevala gorske vrhove, ki so se dvigovali z obzorja. S Špičja sem krenila  proti Koči na sedmerih jezerih ter od tam preko Štapc nazaj proti Planini Blato. Zadnji kilometer sem se sezula in do postaje pristopicala kar bosa. Prijetno je bilo, ko sem pod stopali začutila Zemljo in se nisem obremenjevala s tem, kaj o bosonogi samohodki menijo ostali.

S Špičja po Dolini sedmerih jezer

Malo Špičje

Nori razgledi

Gorska narava

“A ti pa kar sama punca?” Ja. Včasih paše iti stran od ljudi, ki čutijo potrebo po zapolnjevanju tišine in ne znajo v njej preprosto uživati. Stran od ljudi, ki jih je strah njih samih in zato vedno iščejo druge ljudi. Iti stran, da je toliko topleje, ko se vrneš v objem najbljižjih in ob domači goveji juhici in pripovedovanju z njimi deliš svojo srečo. Biti sam, še zdaleč ne pomeni biti osamljen.