V upanju okušanja zime, po kateri v dolini niti diši ne, smo se hudomušno razpoložena ekipa dveh moških in ženske odpravili nekam višje v Julijske Alpe. Ob svitu smo parkirali v Mojstrani in se že pri avtu vneto pogovarjali – trojček, ja ali ne? Plazovni, seveda. Ob pogledu na sosednje vrhove smo sklenili, da nas lahko pokoplje le plaz listja, zato smo soglasno sklenili, da trojček počaka v avtu. Smo pa zato s seboj vzeli dereze in cepine. Fantoma je bil ljubši krajši, dekletu pa je na tehnično nezahtevni poti bolj prijal daljši. Cepin, seveda.

Ob svitu

V iskanju zime …

Nato smo zagrizli v hrib, ki se začne strmo vzpenjati. Prekleli smo odločitev o zimskih čevljih in merino nogavicah in trmasto švicali dalje. O snegu ne duha, ne sluha. Dokaj klavern začetek v želji po iskanju zime.

Ob vzhodu

Na Vrtaški planini smo se ozrli proti morju oblakov, ki so prekrivali dolino. Sedli smo na sonce in z užitkom zmazali sendvič in spili čaj.

Pokrajina

Nato smo nadaljevali. Šele nad planino se je začela strnjena snežna odeja, ki je bila lepo zgažena. Najprej smo odšli proti Vrtaškemu vrhu, od koder so se nam odprli nori razgledi na puhasto preprogo, iz katere so štrleli mogotci Julijskih Alp.

Vrtaško Sleme

Proti Slemenu

Daleč stran od ponorelega sveta

Proti dolini

Še ena ob vzponu

Po občasno vdirajoči podlagi smo se prigrizli do zadnje strmine in se naprej napotili proti Drobečemu Slemenu, nato pa po grebenu obiskali še Vrtaško Sleme.

Razgledi so bili nori! Vreme pa tudi! Le dolinci so ostali zaviti v turobo koprenastih oblakov. Na vrhu smo sedli na nahrbtnike in z domačo višnjevo pito med navdušujočim opazovanjem razgledov proslavili moj stopetdeseti dvatisočak.

Kukova špica

Proslavitev s pito

Brez besed

Kar nekaj časa smo si vzeli na vrhu, do dobra smo se naužili čistega zraka, sončnih žarkov in dobre družbe. Ob zgodnjem popoldnevu smo se odpravili proti dolini. Dekle je preširno zapelo, spremljavo pa so ji delali čmokajoči čevlji enega izmed mokronogih kompanjonov.

Nazaj v meglo

Trma sončnih žarkov

Malo pred sončnim zahodom smo bili pri avtu. Bila je res užitkarska tura, z veliko čvekarskega ustavljanja na poti, opazovanja razgledov in bivanja v trenutku. Proti avtu sem se vrnila ponosna in pomirjena. Uspela sem doseči še en cilj, ki sem si ga zastavila in naša jesenska pričakovanja so se ponovno izcimila v eno epsko zimsko turo.