Izhodišče: Ljubelj
Datum: 28. – 29. 12. 2022
Dvatisočaka:
Vrtača, 2181 m
Begunjščica, 2060 m

Na toplo jutro sta se dva turno smučarska entuziasta še v temi spravljala iz svojega jeklenega konjička na Ljubelju. Snežna odeja na izhodišču je merila celih nekaj milimetrov, zato sta smuči vrgla na ramo in prve višince premagala peš. Kmalu za tem sta zajahala svoje dilce in se v želji, da ne bi zadela kakšno kamnito mino, napotila proti Zelenici.

Med kamnitimi minami.

Čudovito jutro.

Ker sta bila edina turna smučarja ob tej rani uri, so ju mimoidoči pohodniki opazovali kot polarna medveda sredi berlinskega živalskega vrta. Ne ozirajoč se na poglede, sta kolovratila po zaplatah snega. Ko so zaplate postale bolj strnjene in ledene, sta vsake toliko uprizorila akrobacijske manevre ter zraven po medvednje rjovela (beri: se smejala).

Akrobacijski manevri med rjovenjem.

Z Zelenice sta nadaljevala proti Suhemu rušju, kjer sta do dobra izpilila vzpenjanje v kombiniranih razmerah ter ozkem maneverskem prostoru.

Suho rušje, bilo je res suho.

Po napihanem snegu.

Ko so vprežne pse zamenjale dereze, sta se z dilcami na ramah pognala po plazovini proti grapi v Vrtači. Ker je bil užitek na višku, sta se zagnala v še deviško grapo, ki je ležala levo od Osrednje grape. Stopi so držali. Razen tam, kjer niso. V enem delu grape sta morala nabrusit šapice, da sta se prebila skozi nekaj metrov zelo sipkega snega.

Ko vprežne pse zamenjajo dereze.

Proti grapi.

V grapi.

Ko je še držalo …

Po grebenu sta odbrundala še do vrha, nato pa namesto kovinskih krempeljčkov na noge pritrdila smuči in odsmučala po Južni grapi proti Završnici.

Vrh Vrtače.

Po Južni grapi dol.

Kot se za medveda v naravnem habitatu spodobi, sta zabasala v nesmučljiv in težko prehoden gozd, kjer sta zopet preizkušala svoje akrobatske sposobnosti, da ju ni hitrost zalepila na kakšno deblo.

Naravni habitat – nesmučljiv teren.

Po surfanju po borovcih in smejanju vsem akrobacijam je sledilo tudi nekaj negodovanja in ostrih besed, ki so se ob pogledu na Završnico hitro razblinile.

Koča pri izviru Završnice.

Smučarska entuziasta sta zopet vpregla svoje pse in čez hrib odvihrala do brloga (beri: Dom na Zelenici), kjer sta prebila noč.

Pogled proti Vrtači.

Naslednje jutro sta kosmatinca zlezla iz brloga še, ko so na nebu svetile zvezde. Zagrizla sta proti Begunjščici. Ledena in spihana podlaga jima je hitro dala vedeti, da bo snežno prevozno sredstvo potrebno oprtati na hrbet in z derezami in cepini zagristi v strmino.

Okoli njiju je bila trda tema, slišalo se je le škripanje snega, zavijanje vetra in občasni globoki vzdihi ob pogledu na neskončno strmino in ozko vidno polje naglavne lučke.

V megli v Centralni grapi.

V Centralni grapi ju je ujela gosta megla, upanje na pozdrav soncu sta začela puščati za seboj. Ko sta le prisopihala čez vršno opast, ju je zajel močan veter, ki je za trenutek odpihnil zaveso pred zbujajočim soncem.

Prvi pozdrav.

Veselje majhnega medveda je bilo tako neizmerno, da je ob prvih sončnih žarkih na vrhu Begunjščice kar zaplesal. Ples malega medveda je bil soncu očitno tako prikupen, sa ga je nagradil s pojavom glorije.

Pozdrav soncu.

Veselje malega medveda.

Nad oblaki.

Sonce.

Glorija.

Veter je že prepihal do kosti in prsti jutranjih dveh obiskovalcev gore so postajali negibni. Hitro sta zajahala smuči in se odpeljala proti Šentanskemu plazu, od koder sta po ledeni in trdi podlagi do konca izmučila svoje bedrce.

Po Šentancu.

Trening za bedrce.

Nazaj proti Šentancu.

Zadnjih nekaj metrov sta dala smuči na ramo in odhlačala do avta, kjer sta imela zaslužen zajtrk.

Po dvodnevnem turno smučarskem izletu sta se sicer kar nasmučala, predvsem pa “nasankala”. Kljub temu pa sončni vzhod in dobra družba odplačata vse “nasankane” situacije. Top tura!