Izhodišče: Ošven, Ivarčko jezero
Datum: 21. 1. in 22. 1. 2023
Vrh: Uršlja gora, 1699 m

Plazovni bilten je po obilnem sneženju napovedoval veliko plazovno nevarnost, česar ne bi bilo mogoče spregledati, saj vsi mediji vsako sezono uradno odprejo sezono človeške neumnosti v gorah in naredijo ogromen pom o grozeči nevarnosti gora (seveda z opravičenim razlogom). Pod objavami se kopičijo komentarji ljudi, katerih največji smisel življenja ne preseže meje domačega kavča in zato le s težavo ločijo nesreče, ki se zgodijo zaradi vseprisotne človeške vrline – neumnosti ali pa se zgodijo, ker so del živjenja izven štirih sten, čeprav so ljudje vse naredili prav.

Nevednost je lahko nevarna, tako v visokogorju kot na domačem fotelju.

Kljub nevarnostim, ki so jih na veliko razglaševali okoli, naju je živalski nagon vlekel ven, odločila sva se za turno smuko. Seveda sva izbrala snežni odeji primeren cilj, Uršljo goro. Kljub nižjemu cilju sva se opremila s plazovnim trojčkom. Raje kot pajkice, v katerih greš v gore, da bi svetu pokazal svojo seksi zadnjico, sva nase navlekla debele zimske hlače.

V smučarskih hlačah

Proti vrhu sva se na smučeh odpravila z Ošvena. Po poti naju je prijela pevska manija. Predvidevava, da sva zato srečala nekaj manj mimoidočih, ki so iz previdnostnih razlogov za zdravje svojih ušes ostali na varni razdalji.

V koči pri vrhu sva si privoščila čaj in koroški borovničev štrudelj, ki so nama ga za trideset centov velikodušno šenkali, saj sva zaradi možganskega mrka pozabila na bankomatu dvigniti gotovino. Nato sva odrinila dalje na vrh, kjer so naju mimoidoči prijazno obvestili, da je v žlebu plaz spodnesel tla nekaj smučarjem.

Po varni poti

Nama je bilo jasno, da plazov ni za podcenjevati ali pa se odpravljati v žlebove, ki s  travnatimi in odprtimi stminami kar kličejo po nesreči. Prav tako ni za podcenjevati človeške neumnosti, ki jo nekateri ljudje v želji po dokazovanju svojih dosežkov,  nepremišljeno v neprimerni opravi objavljajo na spletu. Pomembna je preudarjena izbira cilja, ki ji je gornik dorasel in je primeren danim razmeram.

Ob zapuščenem smučišču

Fotke smučanja v gozdu so seveda veliko manj mikavne, je pa tam varnost zato toliko večja. Ravno zaradi tega sva načrtovala spust po belih strminah v objemu gozdov. Spustila sva se skozi gozd, kjer sva, kot se za naju spodobi, udarila po svoje. Zašla sva v gosto vejevje, zato so bili bližnji stiki in objemi z drevesi neizogibni. Tudi kakšen malo bolj nasilen stik z grozečimi vejami smrek ni zaostal.

Skozi vejevje

Smučala sva na veliki količini puhca, raj za snežne dilce. Nekajkrat sva se v pršiču tudi pošteno okopala, iz pršiča pa je pogledal le bel ksiht.

Ko sva prišla nazaj do avta, sva z občutkom zadovoljstva pospravila smuči, se spogledala ter se družno odločila, da koroški izlet podaljšava še za en dan ter se naslednji dan odpraviva na obleganje Uršlje gore še z druge strani, Ivarčkega jezera. Seveda sva v nedeljskem izletu na koči poravnala tudi svoj dolg šenkanega štrudla ter vesela po gozdnih sipinah odsmučala proti avtu. Tokrat sva bila nagrajena z norim glisiranjem po tudi pol meterskih sipinah puhca, smučke so rezale sneg kot maslo. Občutek je bil kot da smučava na oblaku. Novozapadli puhec je lahko raj za turne smučarje ali pa največja past za nepremišljene oblegalce gora.

Po oblakih

Nori pršič

V želji, da bi ljudje na manjše kuclje in na višje vrhove odšli z željo po čim večjem stiku z naravo. In seveda, da bi se na vrhove vzpeli z zavedanjem, da lahko v gorah vsak inteligenten norec, če je podrejen bizarnim idejam in nekompetentnim spletnim influencerjem, naredi stvari kompleksnejše in bolj nevarne.