Datum: 3. 2. – 4. 2. 2023
Izhodišče: Planina Kuhinja
Dvatisočak:
151. Vrh nad Peski (2176 m)
Vrh:
Kobariški Stol (1673 m) iz Učje

V današnji družbi je vse instant, želimo si najnovejše, najboljše. Iščemo takojšnje zadovoljstvo in smo vedno bolj nestrpni do kakršnih koli frustracij. Ob instant družbi pozabljamo, da je včasih do življenjskih rešitev nekoliko daljša pot.

Vsemu, čemur današnja instant družba pooseblja, gore nasprotujejo. Ravno zato sva se zopet odpravila na lepše konce naše kokoške. Odkrivat gorski svet v okolico Posočja.

V petek sva se odpravila do Planine Kuhinja in s turnimi smučmi proti Vrhu nad Peski. Nad nama je bilo sinje modro nebo, že na parkirišču sva si lahko nataknila smuči in gasa.

Nekje je treba začeti

No, tokrat je bil malo manj gas. Fizična izčrpanost zadnjih nekaj dni je zahtevala svoj dolg, da sem se proti vrhu vlekla kot megla.

Do Planine Leskovca je pot vodila po ledeni cesti, kasneje sva se napotila v strm žleb. Od kod takšna strmina, če je na zemljevidu izgledalo vse ploščato? Vsak obrat je bil mučen, sama pa odločna. Počasi, zelo počasi, vendar vztrajno.

Snežna odeja na izhodišču

Igra oblakov

Eden vztrajno, drugi potrpežljivo

Ko sva prišla do sedla, naju je čakalo dolgo prečenje kložastih pobočij. Sneg je bil večinoma nepredelan, vendar ga ni bilo veliko. Odločila sva se, da je varno nadaljevati.

Pobočja

Moji premiki so bili podobni shirani starki, ob vsakem polžjem koraku sem se naslonila na palico in tišino zmotila z mučnimi vzdihljaji, ki so odmevali v stenah mogočnih gora. Pač, včasih potrebuješ žensko, da je na dostopu dovolj drame. Borila sem se sama s seboj. Vedela sem, da je vredno, saj je človek brez borbe prikrajšan za zadovoljstvo na koncu.

Igra vetra

Borba

Moja boljša polovica se je že želela obrniti, saj sva po nekaj urah premagala le nekaj sto višincev. Sama pa kljub želejastemu počutju odločno dalje. Ko sva si smuči oprtala na rame in namestila dereze, je šlo nekoliko hitreje.

Ko sva prispela na greben, se je pred nama odprl čudovit pogled na vrhove Julijcev. Filmsko sem padla na kolena, oči so se mi zarosile. Motivacija po doseženem vrhu, ki je bil že skoraj na dosegu roke, je bila še večja.

Še malo do vrha

Gorski raj

Ko sva bila končno na vrhu, sem se sesedla ter uživala ob pogledu na sosednje vrhove proti Gorenjski in oblake pod nama v smeri Primorske. Vredno je bilo vsakega koraka.

Razgledi z vrha

Nato sva nataknila smuči in se odpeljala proti dolini. V prvem delu naju je čakalo kložasto pobočje, kjer sva iz previdnosti peljala v velikem razmaku. Nato sva naletela na pas megle, kjer naju je zaslepila difuzna svetloba. V spodnjem delu žleba pa sva bila priča snežno-kamnitemu rodeu med šipkovim girmičevjem, ki naju je stal ene bunde in hlač.

Proti prečenju pobočij

Čuda narave

Ker mazohizem petkovega dne ni bil dovolj, sva se v soboto odpravila še na Kobariški Stol. Vrtinčenje snega se je na vrhovih videlo že z doline, očitno močen severnik. Krošnje dreves so ob sunkih vetra sinhrono poplesavale. Proti poti, kjer sva se vzpenjala, pa se je vetrna sapa le redko prebila.

Igra svetlobe

Sobotna drama se je pričela že s prvimi višinci, ko sva smuči zaradi pomanjkanja snežne odeje naložila na roke in v upanju po več snega premagovala razdaljo do vrha.

Moja hitrost tudi ta dan ni podrla hitrostnega rekorda, kvečjemu rekord najpočasnejšega vzpona na Kobariški Stol (malo samokritike je tokrat potrebne). Ko sem se po dobrih štirih urah le privlekla do vrha, sem se naužila veličastnih razgledov, daleč od instant. Nekaj, kar je zaradi polžjih korakov sprva izgledalo kot brezupen neuspeh, se je razvilo v čudovit dogodek, ki mi bo še dolgo ostal v spominu.

Še vršni greben

Proti Julijcem

Tudi smuka nazaj dol je bila bolj mučna kot uživancijska. Na kložastih pobočjih, gostem gozdu in poledeneli in razdrapani cesti sva do izhodišča bolj oddrsala kot odsmučala. Kljub temu se je bilo vredno potruditi in prilezti do vrha. Vrh namreč dobi svoj čar le takrat, ko se moramo zanj potruditi.

Če bodo kdaj izumili teleport, bodo gore še zmeraj tam, vendar bodo izgubile svojo čarobnost, kakor čar izgubi instant kava, saj med kuho ne zadiši po praženih zrnih. Upam, da teleporta nikoli ne bo, da si bom lahko vsakič znova pošteno priborila svoj majhen delež razgledov in ne bom izgubila občutka, da se pravih stvari v življenju ne doseže z instant receptom.