Datum: 18. 2. 2023
Izhodišče: Ljubelj
Grape:
Lenuhova grapa v Begunjski Vrtači, 350 m, 40°-50°
Sestopna grapa v Begunjski Vrtači, 120 m, 40°-45° (sestop)
Vzhodna grapa v Begunjščici, 300 m, 35°-40°
Centralna grapa v Begunjščici, 200 m, 34°-45° (sestop)

Ob sedmih zjutraj smo se pripeljali na Ljubelj. Pločevinaste škatle so zasedale že skoraj vsa parkirna mesta, kot da se je pol Slovenije odločilo skočiti na vrhove nad Ljubeljem. Trume ljudi so se gnetle na parkiriščih in v kolonah kolobarile proti Zelenici. Bilo jih je toliko, da bi se od Zelenice do parkirišča lahko šli igro gluhi telefon.

Invazija

Začetno navdušenje je zaradi invazije nekoliko upadlo, vendar smo se kljub temu odločili nadaljevati. Čredi smo se priključili zgolj v prvem delu, nato pa zavili pod steno, kjer se je pričela Lenuhova grapa. Letošnjo zimo so se mi grape začele že prav pošteno luštat!

Že s smučišča smo v grapi videli kolono, ki je dodobra razmrcvarila grapo ter jo opremila s kvalitetnimi štengami. Ob vstopu nas je čakal manjši skok, zaradi občasnega pomanjkanja snega je bilo kdaj potrebno popraskati tudi po skali. Lenuhova grapa se je izkazala za čudovito grapo, ravno takšno, po kateri so se mi že nekaj časa cedile sline. Med vzpenjanjem sem lahko izklopila hrumeči svet, se posvetila trenutku in zapadla v introspektivne misli, ki so me spremljale vse do konca dne. Končno sem spet zaslišala sebe.

V Lenuhovi grapi

Po stopnicah.

Še malo više.

Malo krampanja.

Sestopali smo po Sestopni grapi, kjer se je zaradi nenavadno toplega dne že začelo udirati.

Razgledi

Nad oblaki.

Ob sestopu smo prišli na idejo, da lepega dne pač ne gre zapravit s hitro vrnitvijo proti avtu. Zavili smo še v Vzhodno grapo. Južen sneg in veter sta stare stope že dobro prekrila, zato je bilo potrebno v prvem delu pošteno zgaziti. Kasneje nas je čakalo lepo pikanje v trdo podlago, ob čemer smo dobro našpanali tudi meča. V zgornjem delu nas je pričakalo nekaj skalnih skokcev in sipek sneg, da so cepini bili zgolj še za psiho. Vendar je šlo brez težav, glava ta dan je bila mirna.

Vzhodna grapa.

Ravnotežje.

Ko smo izlezi iz grape, sem si privoščila trenutek. Dolgo že nisem imela tako čistih misli. Vrnili so se občutki, ki sem jih občutila, ko sem se prvič zaljubila v gore. Zopet sem začela slišati svoje misli, ki jih v dolini pogosto preslišim. Bila sem tam in to je bilo več kot dovolj, to je bilo vse, kar sem potrebovala.

Retrospektiva no. 1

Retrospektiva no. 2

Skočili smo še na vrh Begunjščice, ki so jo oblegale človeške horde ter se po Centralni grapi odpravili proti Zelenici, kjer je gomazelo mravljišče ljudi.

Odločno.

Pokončno.

Svobodno.

Pomirjena sem capljala nazaj proti dolini. Največje darilo, ki ti ga lahko dajo gore, je čas. Čas za ramišljanje ali praznenje glave. Čas za hojo po neznanih poteh. Čas, da sedeš in zreš proti oblikam sosednjih vrhov. Čas, da se najdeš, ne glede na to, kako izgubljenega si se počutil.