Izhodišče: Kot
Datum: 16. – 17. 10. 2021
Dvatisočak:
105. Begunjski vrh (2461 m)

Čudovitega sobotnega jutra sta se Kavka in Ruševec odpravila proti dolini Kot v osrčju Julijskih Alp. Ob ne več tako zgodnji uri sta prispela do izhodišča, si oprtala vsak svoj šest kilogramski nahrbtnik ter se odpravila po hudourniški grapi proti cilju. Med potjo sta ves čas klepetala in sploh nista opazila, da na celotni poti ni bilo niti ene markacije. Prepričana v svoj prav sta od hudourniške grape nadaljevala dalje ob brzicah potoka Kotarice. Hudourniška grapa se je neopazno spremenila v brezpotje.

Po hudourniški grapi.

Trmasto dalje …

Kot prava gorska ptiča sta nadaljevala dalje proti melišču, po katerem sta trmasto gnala v breg. Povzpela sta se po skalovju in prišla v kotanjo, ki so jo z vseh strani obdajale visoke stene. Po melišču sta se spustila nekaj metrov niže ter sledila slabo uhojeni stezici, ki se je kasneje izkazala za gamsje poti. Te so se kar hitro začele spreminjati v vertikalne strmine, da sta morala vključiti še drugi par okončin.

Pogled proti barvasti dolini.

Ko se znajdeš sredi sten.

Tako zelo sta bila vajena brezpotij in vesela družbe drug drugega, da niti pomislila nista, da sta že na samem začetku zgrešila pot. Ko sta se tega zavedala, je bilo že prepozno. Pod njima je zeval prepad, navzdol nista več mogla. Edina rešitev je bila le še navzgor, pot pa je bila skoraj skalnato navpična ter močno poraščena z ruševjem. Kljub bledici, ki je barvala njun obraz, sta se bodrila in mirno sprejemala nadaljnje odločitve. Vedela sta, da vertikala ni pravo mesto za paniko. Vedela sta, da morata še pred mrakom najti markirano pot, če ne želita hladne noči preživeti na prostem sredi ničesar.

Proti belim pobočjem.

Na varnem mestu sta izvlekla zemljevid ter preračunala koordinate, da sta lahko določila svoj točen položaj. Nekaj metrov više naj bi bila markirana pot, do tam pa je bilo potrebno poiskati še kar nekaj prehodov med mnogimi vejami gorskih borovcev in skal. Po štirih urah adrenalinskega brezpotja sta končno stopila na markirano pot. Izmučena in polna olajšanja sta se sesedla in pomalicala.

Zgoraj pa že prava zima.

Popoprani vrhovi.

Ura je bila že pozna, še pred mrakom sta želela priti do Staničeve koče, do koder je bilo še dobri dve uri hoda. Zagrizla sta v hrib in se v tišini dvigovala. Vsak zase je predeloval pot, ki sta jo naredila. Kmalu se je tišina prevesila nazaj v klepet, kamnita pot pa v zasneženo gaz. Nataknila sta si dereze in v roke prijela cepin ter rila dalje. Malo pred mrakom, lačna in izmučena, sta le prilezla do zimske sobe.

Najprej sta razvila vsak svojo spalko, prižgala gorilnik in pričela topiti sneg, da bi si skuhala toplo juho ter čaj. Nekaj toplega je izmučenima in lačnima ptičema še kako prijalo. Ko sta potešila svoje primarne potrebe, sta se zabasala vsak v svojo spalko in pokrila z dekami ter pri priči zaspala.

Nov dan, nov začetek.

Zjutraj sta se še v temi prebudila. Na oknu zimske sobe so bile ledene rože, ob vsakem dihu se jima je kadilo iz ust. Temperatura v zimski sobi ni presegla ledišča. Ruševec je ob glavobolu začel kuhati čaj, Kavka pa je svoje noge tlačila v skoraj zamrznjene zimske čevlje. Pozajtrkovala sta, vzela najnujnejšo opremo ter se odpravila proti Begunjskemu vrhu. Nebo je bilo brez oblačka, na njem se je svetlikalo milijone zvezd.

Bila sta nekaj metrov pod vrhom, ko je izza oblakov, ki so prekrivali spečo dolino, prikukala velika rumena krogla. Veličasten trenutek. Kavki je zaigralo srce, točno to je pogrešala vse te dni, ko je bila v sivi mestni dolini. Oba očarana sta v tišini opazovala prebujanje novega dne. Kljub temperaturam pod lediščem, jima je bilo toplo pri srcu. Dolgo časa sta bila na vrhu, dva gorska ptiča, ki sta ponovno začutila okus svobode gorskih vrhov. Vedela sta, da se bosta morala vrniti v dolino, zato sta želela izkoristiti vsak trenutek.

Trenutek.

Razgled.

Previdnega koraka sta se po zaledeneli površini odpravila nazaj proti koči, sonce pa je že močno sijalo na zemljo. V koči sta zopet stopila sneg ter si naredila čaj, pograbila težek nahrbtnik ter se odpravila proti dolini. Zgodaj popoldne sta se vrnila v dolino, tokrat po dobro markirani poti.

Koraki nazaj.

Kavka se je še zadnjič ozrla proti pobeljenim vrhovom. Nasmehnila se je. Tisti, ki se mu ne zdi vredno iti na takšno pot, nikoli ne bo mogel razumeti.

Faljeno brezpotje, bolj pač ne bi šlo.