Izhodišče: Koča pri Savici

Datum: 24. – 25. 10. 2021

Dvatisočaka:

106. Lanževica (2003 m)

107. Mahavšček (2008 m)

Budilka ob treh zjutraj. Neprespana, vendar v pričakovanju sem vstala in sedla v avto. Cesta proti Gorenjski je bila prazna, zato je bila vožnja relativno prijetna. Zaslužila sem si nekaj dni odklopa v gorskih višavah.

Proti Komni, pot je bila prav prijetna in hitro je minila, saj sem v temi pozabila šteti tiste dolge serpentine.

Proti Bogatinskemu sedlu se je pojavila megla. Topla puhovka me je grela pred mrzlim vetrom. Ivje na rastlinah je okolici nadelo poseben čar. Ali bi še kje lahko bilo bolj spokojno in polno miru? Korak proti hladni megli sem pospešila, saj me je zeblo v prste in sem jih želela čim prej ogreti.

Koča pri Bogatinu

Ivje

Malo pred vrhom Lanževice sem prestopila zgornji prag megle. Toliko truda, toliko potu in toliko mraza za prečudovit pogled proti sosednjim vrhovom, ki so kakor otočki kukali iz morja oblakov. Sestradana sem hlastnila po domačem sendviču. Kljub skromnemu obroku sem z nasmehom na obrazu sedela na skali, se nastavljala sončnim žarkom in občudovala kadeče oblake, ki so se kakor slap valili čez sedlo.

Razgled na morje

Slap iz oblakov

Vrnila sem se do sedla in pičila še na Mahavšček. Tišina ob poti je bila prav umirjujoča, če si si le dovolil, da jo začutiš. Na vrhu sem posedela, veter se je umiril, razgledi pa so segali vse do morja.

Ob poti

Odpravila sem se proti Koči na Komni. Hodila sem počasi in opazovala macesne, ki so se kakor zlati velikani dvigovali iz ruševja. Na koči sem si naročila žgance, ker po takšni turi najbolj paše nekaj za na žlico. V sobi sem odložila nahrbtnik in bila vesela mehke postelje, ki me bo zazibala v spanec. Samo, da sem v objemu gora, zato rinem sem gor.

Proti Bohinjskemu jezeru

Preostanek dneva sem presedela na klopi v topli jedilnici ob peči. V naročje sem vzela nekaj dobrih knjig in si krajšala čas. Včasih paše biti sam, daleč od ljudi. Tam, kjer lahko slišiš lastne misli, ki jih v dolini preglasijo hitenje in pohlep.

Naslednje jutro se je začelo s čudovitim sončnim vzhodom, ki je jesenske barve narave še bolj pozlatilo. Najlepši del dneva. Vzhodi jeseni so še toliko lepši, saj ne zahtevajo neverjetno zgodnjega vstajanja.

Za začetek …

Zlate barve

Odločila sem se, da se sprehodim na Tolminski Kuk. Pot je hitro minevala, na grebenu so segli pogledi na Gorenjsko in Primorsko stran.

Dvesto metrov pred vrhom sem se ozrla proti gori. Stala je tam tako mogočna in velika, vendar nekaj je bilo na njej … Sedla sem na skalo ob poti in poskusila goro začutiti. Tako lepo bi bilo dodati še en dvatisočak in stopiti na vrh. Vendar niso številke tiste, ki me vlečejo v gore, temveč še nepoznane in neprehojene poti in vrhovi, ki so nedosegljivi materialističnemu svetu iz doline.

Proti Tolminskemu Kuku

Vrh me je klical k sebi. Vendar je bila gora hladna, kot da danes nisem dobrodošla, kot da ni želela, da bi kdo na tako čudovit dan motil njen mir.

Sedela sem na skali, saj se še nisem želela vrniti v dolino in poslušala. Poslušala sebe in šepet gora. Vrh je bil tik nad mano, brez dvoma bi zmogla. Vendar nekaj je bilo tam, ki mi je dajalo občutek, da me tokrat gora ne bo spustila k sebi. Morda pa je le zrcalila zmedo v moji glavi.

Dobro uro sem sedela pod vrhom. V tišini. Od vsega začetka sem vedela, da bom sledila šepetu gora in tokrat vrh prepustila gamsom. Odločitev ni bila težka, kajti tisti, ki mnogo hodi v gore, ve, da je gora tista, ki se odloči koga bo spustila k sebi. Ve, da ti lahko da vse in vse vzame, potrebno jo je slišati. Vendar le tisti, ki si dovoli slišati sebe, lahko sliši tudi šepet gora.