Izhodišče: Ovčja vas, Italija

Datum: 11. – 12. 9. 2021

Smer:
Veronica bonarota o via Bauer, III-/IV+, 550 m

Odkar je moj korak nazadnje stopil na gorska pobočja je minilo kar nekaj časa. Naključje življenja me je pač do vratu in čez zabasalo v gužvo. Zato je bilo veselje toliko večje, ko sem dobila povabilo na plezalni trio odklop. Še večje je bilo veselje, ko sem ugotovila, da nas čaka kar 550 meterska smer. Občasno je fajn plezati kaj daljšega, saj te za dlje časa nahrani. Za približujoč konec sezone pa se je seveda potrebno pošteno nasitit.

Razgledi s koče.

V soboto zvečer smo sestavljali kolesa v Ovčji vasi ter na rame prtali nahrbtnik s kompletno plezalno opremo. Čakal nas je pol urni kolesarski vzpon po razriti makadamski cesti proti spodnji postaji tovorne žičnice. Tam smo pustili in zaklenili kolesa ter se naslednjo uro odpravili peš proti koči Pellarini.

Na koči je vladalo veseljaško vzdušje. Dobro smo se najedli in kaj hitro popadali v postelje. Naslednje jutro smo pozajtrkoval še preden je sonce dobro vstalo. Čakal nas je enourni dostop do smeri. Na sedlu nas je presenetil sončni vzhod ter pogled proti slovenskima velikanoma Mangartu in Jalovcu. Za njima se je dvigovala zlata krogla.

Proti sončemu vzhodu.

Celotna smer.

Kmalu za tem smo bili pod steno, na vzhodni strani Divje koze oziroma v ostenju Viša. Prvo polovico raztežaja smo splezali kar nenavezani. Nato pa smo se navezali na vrv ter obuli v plezalke. Sledile so štiri ure čiste fantazije. Kompaktna skala, dobri oprijemi in skozi celotnih deset do enajst celih raztežajev enakomerna težavnost smeri. Orientacija v steni ni zahtevna, le slediti je potrebno prehodom v steni. Celotna smer je potekala brez težav in z obilo užitka. V celotni smeri se odpirajo neverjetni razgledi na dolino Mrzle vode, proti Pelarinniju in gornji Krnici.

Uživancija.

Živeti.

Proti soncu.

Izven cone udobja.

Na vrhu smeri smo pomalicali ter se odpravili po Božjih policah nazaj proti koči. Pot je kar nekaj časa vodila po ozkih in prepadnih poličkah. Pogosto je bil na poti pesek, ki je psihiral vsak korak. Še posebej, če se je ob tvojem koraku kakšen kamen zapodil v prepad in si njegov tresk slišal šele čez nekaj sekund. Tako si vedel, da je le nekaj centimetrov stran res globina, v katero nisem upala niti pogledati. Pot se je po nekod znižala, da je bilo potrebno iti sede ali čepe ter pri tem paziti, da z nahrbtnikom nisi udaril ob skalo nad tabo, da te le-ta ni zanihala proti prepadom. Po dobri uri Božjih polic smo le prispeli do markirane poti, ki pa markirana pot, kot jo poznamo mi, sploh ni bila. Na skalah so se pojavljale oznake, vendar je bila pot slabo varovana, potrebno je bilo kar nekaj poplezavanja navzdol. Na posameznih delih so se le pojavile jeklenice, na katerih si previsno visel proti globinam ter se z nogami na trenje spuščal ob skali.

Božje police, ki smo jih prečili.

Namesto lahkega sestopa plezarija navzdol.

Kar oddahnilo se mi je, ko sem stopila na trdna tla. Zanimivi so vzponi, kjer so sestopi zahtevnejši kot vzponi. Ves čas moraš biti pri stvari, prostora za napake ni. Vendar tudi to poda turi svojevrsten čar, saj takšni podvigi niso za vsakogar. Na sestopu so nas spremljali odmevi zvoka kitare iz koče, kjer so imeli živo glasbo. Neverjeten občutek, v objemu gora, daleč stran od človeške črede … Nepopisljivo, če ne občutiš.

Na koči smo nazdravili z dobrim pivom ter užvali ob živi glasbi ter čudovitih zvokih strun. Žal pa nas je hitro bližajoči konec dneva začel priganjati. Potrebno je bilo še sestopiti do koles, nato pa z njimi v dolino.

Triatlonska dogodivščina s konkretno dolgim dostopom in zahtevnim sestopom se mi je vsidrala na posebno mesto. Divja narava, divje stene in divji razgledi! Dan, ki bo še dolgo ostal med vrhunci. Dan, ki ga bo vredno ponoviti!

Skica smeri.