Izhodišče: Logarska dolina
Datum: 31. 7. 2022
Smer:
Salamander, 200 m, V+/IV+
Ni bil moj dan. Do dostopa sem se vlekla kot megla, bila sem brez pravega razloga razdražena, da so skozi oči švigale strele. Do Koče na Klemenči jami sem nejevoljno prispela z blazno zamudo, ko je moja boljša polovica že skoraj končala jutranjo kavo in me potrpežljivo pričakala z nasmehom na obrazu. Do dostopa sem se vlekla še bolj.
Včasih pač pride dan, ko nisi v redu. In to je v redu. Včasih pride tudi dan, ko planiraš odhod v gore in še zmeraj nisi v redu. Takrat se blazno težko izvlečem iz spalke, v glavi imam namesto možganov en velik oblak in noge so težke kot svinec. Vendar ljudje pogosto pozabimo, da takšni dnevi včasih pridejo. In to je v redu.
Ko sva se v tišini navezovala na vrv, si je en del mene želel obrniti in plezalke vreči kar čez steno, drugi del pa je trmasto vztrajal. Ko sem prišla na vrsto za plezanje prvega raztežaja, me je v roke ob mrzli skali pošteno zanohtalo, da sem nase navlekla puhovko in vetrovko. Pa v resnici niti ni bilo tako mrzlo. Mišice so bile mehke kot hrenovke in vsak gib mi je predstavljal napor. Med plezanjem je bila nič kriva skala deležna solz, joka, palete kletvic in vse ostale norosti, ki pride zraven. Gore imajo imajo v sebi nekaj posebnega, saj tam brez obotavljanja deliš tudi svoje najbolj čustvene trenutke. Pač ni bil moj dan. In to je v redu. Morda je treba občasno odpreti ventil čustev in ravno v norosti poiskati svoj razum. Moja boljša polovica me je na vsakem štantu potrpežljivo pričakala z objemom in spodbudnimi besedami. Ob vsem tem sem se malo spravila k sebi in do vrha smeri uspela vrtinec negativnih čustev pustti globoko pod sabo.
Sledil je bolj uživaški del ture za plezalne romantike. Po malici na vrhu Ut sva se odpravila desno in neoznačeni stezici sledila do pastirskega stana, v okolico sem se takoj zaljubila. Nato sva slikoviti poti, ki se je vila med čudovitimi cvetlicami in pogledom na Robanov kot, sledila do sedla ter skozi kup kopriv prečila proti markirani poti, ki je vodila nazaj v dolino. Na poti sva se pošteno naužila gozdnih jagod in borovnic ter uživala v romantičnem vandranju med suhimi visokimi travami ob čudovitih razgledih na gorske vrhove.
Tokrat so me gore naučile pomembne lekcije. Mnogokrat se osredotočamo na zunanje izzive, medtem ko so resnični izzivi v nas. Vsi imamo v sebi goro, na katero se poskušamo povzpeti, jo osvojiti, premagati. Ne glede na to, kaj ta gora simbolizira v našem življenju, se moramo ob iskanju samega sebe in svojih ciljev večkrat soočiti s strahom pred neuspehom ter neštetimi poskusi v iskanju prave poti. Celo življenje se učimo premagovati stiske, vztrajati ter si ob tem graditi odpornost.
Morda res ni bil moj dan. Vendar ravno ob takšnih dneh postane jasno, da ni pomembno, kje si. Zamenjala bi smer in goro, hudiča, celo gorovje. Za nič pa ne bi zamenjala soplezalca, ki je točno to, kar v tistem trenutku potrebuješ. Ti da vedeti, da nisi sam in da je v redu, če včasih pač nisi v redu.
Comments are closed