Datum: 1. 5. 2025
Izhodišče: pod Ribniško kočo
Cilj:
1. Jezerski vrh (1537 m)
2. Ribniško jezero (1490 m)
3. Črni vrh (1543 m)

Družinski dnevi v hribih niso le sprehodi po naravi. So tisti redki trenutki, ko se svet upočasni, ko odpade vse nepomembno in ostane samo bistvo: biti skupaj. Biti prisoten. Biti živ.

Danes smo dan začeli pod Ribniško kočo. Že med vožnjo proti izhodišču smo opazovali, kako se narava spreminja – poletje se iz dolin počasi vzpenja proti vrhovom. Parkirali smo pod kočo, izstopili iz avta in vstopili v svet miru, vonja po gozdu in mehke poti pod nogami.

Najprej smo se odpravili proti Jezerskemu vrhu. Mala Belka se je zagnala prva, njeni drobni koraki so z veliko vztrajnosti premagovali strmino. Z Ruševcem sva ji sledila in občudovala razglede in tisto hribovsko tišino, ki je doma ne najdeš. Tisto tišino, ki povezuje.

Zagnala se je

Počitek ob poti

Razgledi

Nadaljevali smo do Ribniškega jezera. Lesena pot nas je vodila čez mokrišče med ruševjem in pticami. Pri jezeru nas je pričakal obiskovalcev vajen racak. Sedli smo na odejo, odprli nahrbtnik in svojo malico delili z racakom. Ni bilo telefonov, ni bilo naglice. Vse je bilo počasno in pravo. Prisotno. Brez motilcev, brez misli, ki bi uhajale v svet, kjer nas ni bilo. Samo smeh, ptičje petje in odsevi oblakov v vodi. Prisotnost. Tista prava.

Jezerski vrh

Proti Ribniškemu jezeru

Ko se je pri jezeru začelo zbirati več ljudi, smo se poslovili in krenili naprej proti Črnemu vrhu, najvišji točki Pohorja. Belka je na poti kot prava planinka z nasmehom mahala vsem mimoidočim.

Lesena pot proti jezeru

Jezero z racakom

Na vrhu smo znova pomalicali. Veter je prijetno hladil sončne žarke, ki so greli naša lica. Razgledi so segali vse do Kamniško-Savinjskih Alp, ki jih je še krasil sneg. To so tisti trenutki, ko si hkrati majhen in velik. Ko čutiš, da si točno tam, kjer moraš biti. To so tisti trenutki, ki te opomnejo, da si res tam, kjer so tvoje noge.

Črni vrh

Gremo

Skupaj pridemo dlje

Počasi smo se vrnili do Ribniške koče. Privoščili smo si dobro kosilo, potem pa preprosto uživali v ležalniku pod soncem. Brez potrebe po več.

In zdaj, ko se dan nagiba proti večeru, čutim tisto rahlo praznino, ki pride po lepem. Ni žalost, je hvaležnost. Za dan, ki nas je spet naučil preproste resnice: življenje se ne dogaja včeraj ali jutri.  In edini način, da ga res doživimo, je ta, da se naučimo biti resnično prisotni. Skupaj. Tukaj. Zdaj.