Datum: 19. 4. 2025

Izhodišče: Cesta na Resevno

Cilj: Resevna (682 m)

Pomlad ima nekaj, česar se ne da ujeti z besedami. Je občutek v prsih, ko zadiši prvi prebujajoči se gozd. Je tišina, ki ni prazna, ampak polna. Je mehko listje pod nogami, ki šepeta zgodbe novega začetka. Je čas, ko se v človeku nekaj premakne – tisto nekaj, kar nas vleče ven, pod nebo.

Pomlad

Popoldne smo se odpravili na Resevno – družinsko, brez hitenja. Parkirali smo nekoliko višje, ker vemo, da male noge še ne zmorejo vsega. Malo Belko sem posadila v nahrbtnik in skoraj takoj je zaspala kot zna zaspati le otrok, ki zaupa – brezpogojno in popolno.

Gremo

Pot je bila mehka, postlana z lanskim listjem, ponekod že posuta z zelenimi šopi prve pomladi. Borovnice ob poti so naznanjale svojo zgodbo – še čisto majhni poganjki, v katerih se je že obljubljalo poletje. Vse je raslo, vse je dihalo.

Opazovali smo, kako se narava prebuja – vsak listek na veji, vsaka bilka, ki poganja skozi zemljo, nosi svojo zgodbo. Tako kot otroci. Le da moramo njihove zgodbe včasih nositi (dobesedno), da lahko zrastejo v nekaj več.

Hodila sem počasi, vsak korak je bil hvaležnost za telo, ki lahko nosi. Za roke, ki objemajo. Za srce, ki si zapomni vsak trenutek.

Po gozdni poti

Izvir ob poti

Pri koči smo sedli. Vse je bilo preprosto – pijača in banana za malico. Pa vendar je vsak grižljaj imel okus po sreči. Po tem, da smo skupaj. Da rastemo. Da se učimo z dejanji, ne z besedami. Da moje vrednote ne bodo izrečene, ampak žive v korakih, ki jih naredimo skupaj.

Od koče pa do stolpa je bil trenutek za našo Belko. S svojimi nerodnimi, a trdnimi koraki je osvojila pot do stolpa. Srce mi je nežno razpokalo od ponosa. Ni več tista drobcena štručka, ki sem jo nekoč zibala – zdaj že koraka. Sama.

Na stolpu

Na vrhu stolpa smo stali v vetru in se zazrli daleč – tako daleč kot lahko vidi le srce, ki ljubi. Pogled se je razlil čez griče. Veter je nosil zgodbe. Morda prav zato otroci toliko slišijo – ker še znajo poslušati s srcem.

Na poti navzdol je Belka znova uživala v nahrbtniku. Zadnjih nekaj metrov pa sva šli z roko v roki. Njeni prstki v moji dlani.

Greva

Všeč so mi takšni izleti, kjer se poti križajo z odnosi, kjer se koraki učijo potrpežljivosti in kjer narava postane učiteljica tistega, česar knjige ne znajo povedati.

Ko greš z otrokom v hribe, ne nosiš le njega – nosiš tudi vrednote. Ljubezen do narave, spoštovanje do poti, toplino trenutkov in učenje tistega najpomembnejšega, da je pot včasih bolj dragocena kot cilj.