Datum: 10. 5. 2025

IZhodišče: Šentjur

Cilj:

1. Rifnik (568 m)

Na Rifnik smo šle tri. Ena je hodila s spomini. Ena je tkala sedanjost in ena gradila prihodnost.

Parkirale smo ob robu Šentjurja, prve kamnite stopnice so nas ločile od vsega hitečega. Gozd nas je počasi zavil v zeleni objem. Sončni žarki so kot vitraž prosevali skozi liste, v krošnjah je odmevala pesem ptic.

Koraki preteklosti so stopali trdno in počasi. Oči so gledale globoko po spominih. Koraki sedanjosti so bili ritmični in pozorni, pripravljeni na vsak nepredvidljiv ovinek. Oči so preverjale, če sta obe drugi v redu in rame so nosile odgovornost. Koraki prihodnosti so po zemlji capljali mehko in radovedno, včasih pa so se dvignili visoko na hrbet. Njene oči so v vsakem kamnu videle goro, v vsakem storžu zaklad.

Na vrhu Rifnika, kjer se razgled razpne čez doline in hribe, smo sedle na klop. Ob malici, nežni melodiji vetra, plesu visokih trav in opazovanju ruševin se je zazdelo kot bi sedele nekje na robu časa. Razpete med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Med grižljaji smo srečale belouško, ki nas je spomnila, da ima vsak kotiček svojega stražarja.

Zazrle smo se v daljavo in imenovale vrhove. Pogledi so segli vse do Uršlje gore, Pece in Raduhe. Tista, ki je hodila s preteklostjo, je gledala doline kot zemljevid spominov, kjer je potekala njena mladost. Tista, ki je nosila sedanjost, je gledala razgled kot širino, poti po katerih bo še šla. Tista s prihodnostjo je gledala razgled brez imen. Le hribe, oblake, svetlobo kot da ne pozna meja. In tako smo tri, vsaka s svojim pogledom, sedele ob robu sveta.

Tista, ki se spominja, se je zavedala, kako prehitro mine. Tista, ki živi zdaj, je začutila, kako dragocen je trenutek. Tista, ki raste, je dokaz, da jutri pride. Eni vidijo spomine, drugi možnosti in tretji čudeže.