Izhodišče: Socka
Datum: 3. 7. 2022
Smer:
Marandkanta, V+, 140 m

Danes sva se odločila za eno hitro smer, saj sva opoldne še pičila dalje na družinsko kosilo.

Pa sva se zato zjutraj odpeljala v Kozjek pri Socki. Sledil je dostop do sten. Ker uhojene stezice in vlake, kot sva našla zapis na spletu, nisva našla, sva se zabasala kar v gozd in se po občutku napotila proti stenam – pač sva šla po svoje.

Z malo iskanja in brez večjih težav sva našla vznožje skalne gmote. Tudi smer sva kar hitro našla, saj je bilo v njej nabitih kar nekaj klinov. Navesila sva si železje ter pričela s plezanjem.

Na drugem štantu

Prvi raztežaj je bil najtežji, navpičen, skala pa tudi ni bila tako krušljiva kot sva pričakovala glede na opise. Naslednji cug je sledil po grebenu, lažje poplezavanje. Ob koncu pa nelagoden prestop, ki se je na koncu izkazal za kar zabavnega. V drugem raztežaju klinov ni bilo, zato sva se varovala s frendi in jebicami, štantala pa sem kar na drevo.

Na štantu

V tretjem raztežaju bi morala zaviti levo na raz, vendar sva v veliki vnemi, ko sva bežala pred sončno pripeko, zabasala naravnost po grapi navzgor. Do vrha sva jo basala po svoje, varovanj ni več bilo. Štrik pa sva vlekla po zaraščenem svetu z občasnim poplezavanjem druge in tretje stopnje. Kar malo škoda nama je bilo, da sva zgrešila tisti raz, saj bi bila plezarija sigurno enkratna. No, bo pa smer ostala še za drugič.

Razgled, ko pač fališ

Sledil je še sestop. Ker se je  pot sestopa videla le z veliko domišljije, sva jo zopet udarila po svoje. Ko sva prišla do avta, je sledila hitra osvežitev v reki, preoblačenje v nobel oblačila in vožnja na zasluženo kosilo.

Nedeljsko dopoldne je bilo izkoriščeno kot se spodobi!

Skica smeri