Izhodišče: Kot
Datum: 4. In 5. 7. 2022
Dvatisočaki:
119. Rjavina – vzhodni vrh (2532 m)
120. Rjavina – zahodni vrh (2530 m)
121. Rjavčeve glave (2360 m)
122. Rž (2538 m)
123. Vrh Snežne konte (2342 m)

V ponedeljek zjutraj smo se ob dežnih škrapljah iz Kota odpravili proti Staničevi koči. Do gorskega rastja se je pot neumorno vlekla, bilo je soparno in vsak korak je bil naporen. Ko smo prispeli nad gozdno mejo, je ozračje postalo veliko bolj znosno. Tudi vreme se je zjasnilo, zato smo se odločili, da po plezalni poti pičimo na Rjavino. Z vsakim korakom je bilo moje srce bolj mirno.

Z vsakim vrhom se v dolini počutim bolj tuje. Z vsakim vrhom me vleče bolj domov – v gore. Tja, kjer je človek lahko bližje sam sebi.

Proti vrhu

Kozorog ob poti

Debeli kamen

Na vrhu smo pomalicali, nato pa krenili dalje proti Staničevi koči. Tam sem uživala ob gorskih razgledih in zgodbah vetra, dokler nisem bila tako utrujena, da sem se namenila v posteljo. Ponoči je bilo neurje, zunaj je bliskalo in grmelo.

Proti plezalni poti

Po zajlah navzgor

Ob pogledu na Triglav

Greben Rjavine

Okno na Rjavini

Proti našemu očaku

Ob poti

Zjutraj sem vstala še pred peto uro in sedla na klop pred kočo. Z oskrbnikom sva si ob kavi in čaju s kramljanjem delala družbo. Medtem ko so drugi še spali, sem se namenila proti Cmiru. Zajle so bile mokre, klini in skale so drseli. Megla je z vsakim korakom postajala gostejša, nekaj metrov pod vrhom pa je začelo še deževati. Po nekaj korakih trmarjenja, je razum le prevladoval in sem se brez osvojenega vrha obrnila nazaj proti koči. V takšnem pač ni bilo za reskirati, da bi se pripetila nesreča. Ko sem bila že skoraj pri koči, se je zjasnilo.

Staničeva koča

Kavka pri koči

Pot na Cmir

Ženem se v hrib po različnih poteh in brezpotjih, ko bi bilo lažje pritisniti na daljinca. Izbiram težjo pot, vendar me prav vsak utrip srca opozori, da izbiram pravo pot. Na svoji poti tlakujem spomine, trenutke, občutja, solze bolečine in sreče.

Družba je ob mojem povratku že prikukala iz postelj. Skupaj smo se napotili proti Kredarici. Medtem ko so drugi bili namenjeni na Triglav, sem sama skočila na brezpotna vrhova Rž in Vrh Snežne konte ter na travi pod Kredarico uživala v gorskem miru.

Rž

Vrh Snežne konte

Kredarica

Tik pred odhodom se nam je ponudila možnost, da si ogledamo jamo pod Kredarico. Zadnje čase svoje gorske podvige začinim še s kakšnim jamarstvom. Nekaj malega dostopa, vstop v jamo in hoja po debelem sloju zaledenele vode ter seveda nori ledeni kapniki. Na drugi strani jame smo s poplezavanjem prišli skozi drugo luknjo. Čakalo nas je še lažje poplezavanje po krušljivem terenu, da smo se vrnili na začetek. Zahvalili smo se vremenarju, ki nas je velikodušno vodil po podzemlju Kredarice ter pičili proti dolini.

Vhod v jamo

Podzemlje Kredarice

Ledeni kapniki

Izstop na drugi strani

Poplezavanje nazaj

Sprva smo si pot krajšali s prepevanjem pesmi, bližje kot smo bili izhodišču, večja je bila utrujenost. Posledično so pesmi zamrle, drug po drugem pa smo udarjali s črnim humorjem. Ko smo se privlekli do avta, sem bila utrujena, vendar prekleto zadovoljna. Moje srce je bilo po dolgem času zopet polno in umirjeno.

V gorah imam občutek, da razumem življenje. Ne polagam upanja v materialne stvari, ljudi in čas. Začutim svobodo. Mar ni lepo biti svoboden kot zrak? Mar ni noro imeti pogum in slediti svojim sanjam? Morda pa smo v dolini pozabili na bistvo. Že Mali Princ je rekel, da je bistvo očem nevidno. Morda pa je ključ do njega ravno v gorskih višavah.