Kaj dobiš, če združiš kolesarjenje in ljubezen do gora? Misijo Mangart.

Ob dveh zjutraj sem se zvlekla iz šotora ter na hitro pozajtrkovala ter pičila na izhodišče, malo dlje od Loga pod Mangartom.

Pred mano je bila namreč prava mala preizkušnja, izziv, saj sem želela videti, če sem sposobna izpeljati svoj idejni načrt. S kolesom do sedla in dalje peš na Mangart, nazaj dol in s kolesom v dolino.

Goni in stiskaj pedala. Ni vdaje.

Še pred vzhodom sem osedlala svojega jeklenega konjička na nožni pogon in v najnižji prestavi pognala v klanec. Čakalo me je skoraj tisoč višinskih metrov potiskanja na pedala. Še ne tako dolgo nazaj sem se spraševala, zakaj bi nekdo gonil v klanec, mazohistično. No, sedaj pa sem bila v tej vlogi tudi jaz. V mišicah se je kar hitro razvila bolečina pa nisem obupala. Vztrajnost in trma, le to je potrebno, saj naklon le ni bil tako strašen.

Nekje med potjo sem spoznala, da postajam navdušena nad gonjenjem v hrib. Vsak višinski meter je bil malo zmagoslavje. V dejanosti, kjer nisem videla smisla, sem začela uživati. Fascinirana nad življenjem in presenečenji, ki jih pripelje, sem spoznala: Morda pa ni vrh tisti, ki me osreči, temveč vložen trud na poti do njega.

Se že vidi sedlo.

Pri koči na sedlu sem razjahala svoje prevozno sredstvo in se zagnala dalje proti vrhu Mangarta. Po Slovenski poti, ki je zelo zahtevna, nanjo pa se podajo tudi s feratarskimi kompleti. Enostavnejša različica je bila namreč še pod snegom. Ob poti je kar nekaj zajl in klinov, ki olajšajo pot tehnično ne tako zahtevni, vendar zelo zračni poti. Na vrhu sem na kratko uživala v razgledih, potem pa so se prikadili oblaki, ki so napovedovali poslabšanje.

Začetek hoje.

Proti Slovenski smeri.

Prebujajoče jutro na sedlu.

Proti Belopeškim jezerom.

Zanimive.

Proti vrhu.

Tokratni razgled.

Pohitela sem nazaj dol, saj bi bil povratek po jeklenicah in zlizani skali v dežju kar malo riskanten. Že je začelo škropiti, jaz pa sem se bližala koncu plezalnega dela. Ko sem stopila na lažji del poti, se je konkretno ulilo. Kakšna sreča, da me takšno vreme ni dohitelo nekaj metrov više. Kot da bi čakalo samo name, da varno prispem v lažji del.

Na koči sem si privoščila čaj in palačinke. Spust s kolesom, ki bi bil po suhi cesti prava senzacija in užitek, prav nič ni bil mikaven. Pri spustu me je premrazilo in premočilo do kosti. Družbo so mi delale cvileče zavore, spolzka in mokra cesta ter vožnja skozi tunele popolnoma na slepo. Ampak tudi vožnja po dežju daje svoj čar. Kljub mrazu in premočenosti sem pri spustu uživala.

Gnila od dežja sem se pri avtu preoblekla in komaj čakala gretje. Kljub dežju v zadnjem delu ture, je bila misija Mangart več kot odlično izpeljana. Vredna vsakega potiska pedala ali stopa proti vrhu. Človek pri takšnih stvareh spozna smisel življenja: Dobri odnosi, izpolnjeni cilji, uresničene sanje se zgodijo enostavno, sami od sebe. Če jih hočeš obdžati, pa se je potrebno potruditi. Kot je zapisal Pavček: Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. […] A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, poskusi: vnovič in zopet in znova.

Nisem bila edina, ki se je kopala v dežju.