Smer: Koča pri Savici
Datum: 22. 7. 2021 – 23. 7. 2021
Dvatisočaki:
81. Brda – južni del (2069 m)
82. Debeli Lašt (2096 m)
83. Gladki Lašt (2100 m)
84. Brda – severni del (2296 m)

Želja po vandranju po prvinskem gorskem svetu, daleč stran od markiranih poti se je že kar nekaj časa stopnjevala in preraščala v potrebo. Za vrnitev v neobljuden svet in neokrnjeno naravo človek ne potrebuje več časovnega stroja, potrebuje pa kar nekaj psihofizične pripravljenosti in volje po pobegu iz dinamike mestnega vsakdana.

Pa sva se odločila oditi na pot proti visoko letečim ciljem Dolina Triglavskih jezer – Brda – Lašti – Greben Velikega Špičja do Prehodavcev in preko Zelnaric in Tičaric nazaj v dolino. Tura je bila načrtovana tako, da jo je bilo mogoče poljubno podaljšati ali skrajšati.

Črno jezero.

Zjutraj sva se še pred pričetkom računanja parkirnine odpravila od Koče pri Savici čez Komarčo proti Triglavskim jezerom. Nekje pri Črnem jezeru sva ujela meglo, ki se je do Dvojnega jezera že razkadila in v dolino so pokukali prvi sončni žarki. Na poti so naju spremljale čudovite cvetice in jutranji gorski mir. Odpravila sva se dalje po markirani poti za Veliko Špičje ter pred vstopom v zahtevnejši del poti zavila proti zahodu.

Ob poti.

Očem skoraj nevidno.

Kamuflaža.

V bohotnih barvah.

Od tod dalje sva bila prepuščena sama sebi in najinemu znanju orientacije. Z vsakim korakom sva bila dlje od uhojenih poti, bližje naravi. Onkraj mestnega obzorja, kjer človek najde svoj mir in popolno harmonijo. Brezpotja takšna vandranja še dodatno začinijo z občutkom divjine.

Dvojno jezero.

Ko se dvignejo oblaki.

Naprej.

Pri neuhojenih poteh človek kaj hitro spozna, da so razsežnosti narave mnogo večje kot na zemljevidu. Po škrapljastih skalah, meliščih, skrotju in travah sva se spuščala in dvigovala, teren je bil ves čas zelo razgiban. Najprej sva dosegla nižji vrh Brd, nato pa še oba Lašta. Na poti so naju previdno opazovali gamsi, ki človeške družbe v teh koncih očitno niso najbolj vajeni. Spremljalo naju je oglašanje svizcev, ki so naju budno spremljali na poti, včasih pa sva kakšnega opazila tudi sama.

Ob razgledu.

Proti Tičaricam in Kopici.

Iz oči v oči s svizcem.

Na vsakem koraku sva iskala prehode med skalovjem. Občasno je bilo potrebno poplezati navzgor ali navzdol, največ do III. stopnje. Vandranje po brezpotju je zato še toliko bolj zabavno, iskanje prehodov poda turi svojevrsten čar. Pogosto se je potrebno obrniti, saj se pred tabo nenadoma pojavi prepaden teren. Večkrat je treba obiti ruševje, pot se podaljša. Tako kot v življenju tudi tukaj ne gre le naravnost do cilja. Na poti je mnogo ovir, ki jih ob načrtovanju ter pogledu na zemljevid nisi pričakoval. Pot napredka ni ne hitra, ne lahka.

Gorska plaža.

Naravna geometrija.

Proti Bohinju.

Ker se je dan prevešal v pozno popoldne, sva začela iskati prostor za bivakiranje. Pot sem začinila s padcem na ravnini, saj sem stopila na majajočo skalo. Ob padcu sem si prav grdo odrgnila roko. Komplet prve pomoči je tokrat prišel še kako prav, gaza in povoj, da zaustavimo krvavenje iz rane ter nadaljevanje poti. Vzpela sva se proti višjemu vrhu Brd ter malo pod grebenom našla prijetno travnato jasico. Dva prusika, bivak vreča in zadostna količina skal za zaveterje in bivak je bil narejen. Po deseturni hoji in dobrih dvatisočih višincih je bil čas za večerjo. Topla juha in napol kuhani makaroni z omako iz konzerve so bili pravo gurmansko razvajanje v gorskem okolju.

Nad bivakom.

Ob čakanju na večerjo.

Ob sončnem zahodu se je nekaj oblakov le razkadilo in ostenja gora so zažarela v oranžni barvi poslavljajočega sonca. Vsak moj atom je prežela sreča. Ker se je začelo temniti, sem se zavlekla v svojo spalko ter pod bivak vrečo, na katero je že začela padati rosa. Z nasmehom na obrazu sem zadremala.

Bistvo.

Sreča.

Ponoči sem se zbudila in pogledala proti grebenu nad sabo. Na grebenu je mogočno stal kozorog ter opazoval dogajanje pod njim. Njegovo silhueto je osvetljevala skoraj polna luna. Na drugi strani, v dolini, pa so se kopali oblaki, skozi katere so kot otoki gledali gorski vrhovi. Noro doživetje in nor občutek v objemu gorske divjine. Spanje je bilo na neravni podlagi bolj slabo, zato sva se ob enih ponoči odločila za nadaljevanje poti. Luna je namreč dovolj osvetljevala pobočja, da je bilo to mogoče.

Nočno morje.

Pospravila sva od vlage premočeno bivak vrečo ter se z lučkami napotila po melišču proti višjemu vrhu Brd. Potrebno je bilo tudi malo poplezati. Na osrednjem vrhu sva ugotovila, da prečenje grebena ne bo prišlo v poštev, sploh pa ne v nočnem času, ko se človek zaradi kratke vidljivosti lahko kaj hitro zapleza. Padla je odločitev, da ponovno bivakirava. Zopet postavljanje bivaka ter vlačenje v spalko. Tokrat je bil teren idealen za spanje, vendar je veter tako močno bril, da je bilo tistih nekaj ur dremanja prekleto hladnih.

Nekaj čez četrto uro zjutraj sva zopet pospravljala premočen bivak in mokro spalno vrečo tlačila v nahrbtnik. Nebo se je začelo barvati v oranžne barve. Vstajanja sonca sicer nisva videla, saj je bilo skrito za Špičjem, naju pa je dodobra razveselila razžarjena barva neba. Pot sva nadaljevala proti severnemu vrhu Brd, na poti je bilo potrebno malo poplezati ter prečiti ozko poličko, kjer je nahrbtnik že močno visel nad prepadnimi stenami. Na vrhu je sledil zajtrk. Ogledala sva si greben ter ugotovila, da prečenje brez vrvi ne bo prišlo v poštev. Morala sva obrniti ter se po enaki poti vrniti ter ob vznožju gora iti nazaj proti markiranim potem.

Nov dan.

Ob jutranji svetlobi.

Prečenje poličke.

Tam sva ugotovila, da vseh visokoletečih ciljev le ne bo mogoče izpeljati v dveh dneh. Zmanjkovalo nama je vode in počasi tudi hrane. Čevlje sva imela čisto premočene. Ob nadaljevanju bi se lahko čudovitost ture kaj hitro sprevrgla v mučenje. Odločila sva se, da se vrneva proti Koči na Triglavskih jezerih in si tam raje privoščiva pošten topel obrok, še prej pa skočiva do jezera Ledvička, nato pa se vrneva proti dolini. Ob poti sem opazovala naravo, vse je bilo uglašeno, nič preglasno. Na takšnih poteh človek ne osvaja gora, temveč samega sebe. Na poti proti dolini sem razmišljala: hodim po svoji poti, sanjam in ne glede na vse poslušam svoje srce, kako ga gorski očaki vedno znova kličejo in vabijo v svoj objem.

Ledvička.