Ob petih zjutraj sem štartala z izhodišča, zgodnja ura mi je tokrat delala kar nekaj preglavic, počutje pa tudi ni bilo ravno fenomenalno, saj sem prejšnji dan prerolala 45 km in noge niso bile ravno spočite, jaz pa kronično nenaspana. Ampak vztrajnost in motivacija sta bili!

Današnji načrt: Logarska dolina – Okrešelj – Kamniško sedlo – Vzhodni in Zahodni vrh Planjave – Škarje – Koča na Klemenči jami – Logarska dolina. Tokrat sem se na pot podala sama.

Odpravila sem se proti slapu Rinka ter naprej na Okrešelj. Kot vedno sem se okrepčala pri izviru Savinje. Z Okrešlja pa po markirani poti na Kamniško sedlo. Pred plezalnim delom sem se spomnila, kako sem po tej poti pred nekaj leti še z izposojeno čelado oklevala, tokrat pa prepadnih mest niti nisem dobro zaznala. Očitno se človek res privadi višine. Na sedlu sem bila v dveh urah, na poti sem ravno še ujela dvigajoče sonce, ki je barvalo nebo.

Ob poti.

Brez malice sem se odpravila dalje proti Planjavi, ki je bila zavita v oblake. Najprej do markiranega vrha in nato še po zračnem grebenu, kjer je potrebno poplezavanje do II. stopnje na nemarkirani vrh Planjave. Ker razgledov ni bilo, sem se brez obotavljanja odpravila naprej proti Škarjam.

Na Zahodnem vrhu Planjave.

Na poti je bilo snežišče, ki se ga je dalo v zgornjem delu lepo zaobiti. Na poti proti Škarjam sem se podala na vse vrhove, ki so bili ob poti, sem šla kar po grebenu. Časovnico sem namreč prehitevala za več kot eno uro in narediti je bilo treba dodatno delo, s katerim sem na celotni turi zbrala nekaj več kot 1800 m višinske razlike.

Na Lučki Brani sem posedela in opazovala Ojstrico. Me je prav mikalo skočiti še na ta vrh, pa sem idejo po krajšem premisleku le opustila, saj je na grebenu močno pihalo.

Škarje, proti severni strani.

Razmišljala sem, kako se stvari obrnejo, ko imaš za seboj že nekaj prehojenih kilometrov v gorah. Iti sam na pot ni več problem, postane izziv. Nevarnosti, s katerimi so te strašili dolinski ljudje, ki le poredkoma stopijo v višave, postanejo del žvljenja. Težje poti, ki so ti prej bile zahtevne, se spremenijo v poti, kjer lahkotno, vendar premišljeno, pustiš svoje stopinje. Samota se spremeni v uteho, v njej začneš uživati. Okolje, ki te je prej navdajalo z negotovostjo, postane tvoj dom. Nasmehnila sem se, res sem se počutila kot doma.

Počasi sem se odpravila proti Škarjam in dalje proti Klemenči jami. Na poti je bilo daljše snežišče, po katerem sem kar odsmučala. Še malo poskakovanja po kamnih in že sem dosegla gozdno mejo.

Na poti sem zagledala ostenje Ojstrice, ura še niti ni bila poldne pa sem se odločila uživati v trenutku. Ob poti sem našla prijeten kotiček, armafleks vrgla pod zadnjico in se udobno zleknila na travo. Če ni bilo tokrat zaradi oblačnosti kaj več od razgledov, bom pa uživala v živi televiziji majhnih ljudi, ki so se kot pike premikali po severni steni Ojstrice. Ob vodničku sem študirala in iskala smeri ter vsake toliko časa pogledala v smeri, ki so jih plezale majhne pike. Od časa do časa se je zaslišal znani klic gibanja naveze. V nekem trenutku sem si tako močno zaželela, da bi tudi sama bila nekje tam in uživala v skali. Ampak sem misel kar hitro opustila. Za mano je že bila čudovita tura in kot pravi pregovor: kdor z malim ni zadovoljen, velikega ni vreden. Stena me bo že počakala.

Ležeč na travi sem se nasmehnila in bila več kot zadovoljna z današnjim izkupičkom kilometrov in višinske razlike okoli Logarske doline. Pred povratkom v dolino je ostal le še užitek ob ležanju na travi, strmenju v vertikalno skalo in opazovanju podečih se oblakov na nebu ter poslušanju krošenj dreves v vetru.