Izhodišče: Koprivna

Datum: 4. 12. 2021

Dvatisočak:

Bistriška Špica (2113 m)

Čudovito vreme in novo zapadli sneg je bilo potrebno izkoristiti za prvo turno smuko, na katero sem si želela že od lanske zime in mi nekako ni bilo namenjeno.

Na izhodišču več kot dovolj snega

Pa se je mešana družba devetih smučarjev dobila na izhodišču v Koprivni, kar pri avtu smo si nadeli smuči in zagrizli v hrib proti pogorju Pece.

Hoja po beli pravljici je bila čista fantazija. Snega je bilo ogromno in prav lepo je bilo po dolgem času videti zasnežene vrhove. Razgledi so namreč segali vse do našega očaka.

Proti vrhu

Malo višje

Razgledi

Ko je del naše mini odprave prispel na vrh Bistriške Špice, je prav močno pihalo. Zadekali smo se in pripravili smuči za spust. To sem tako dolgo čakala, prvič na turnih smučeh! Združiti gore in smučarijo, dve fantastični stvari, ki ju imam rada.

Vrh

Vetrovno

Bila sem prepričana, da znam smučat. Saj pa smučam že od malih nog. Zapeljali smo se proti dolini … Za nekaj metrov in do prvega ovinka, dokler nisem do pazduh pristala v mehkem celcu. Bolj kot sem se želela zbasati ven, bolj sem se zakopavala. Pa sem na posled le uspela priti ven, s širokim nasmehom sem se zapodila dalje proti dolini. Do drugega zavoja, ko sem zagazila direktno med veje borovcev in sem pri postavljanju na noge potrebovala malo pomoči. Ko sem padla prvič in drugič je bilo še smešno. No, potem pa sem bila že prepričana, da ne znam smučat.

Proti dolini

Vse smučarsko znanje alpskega smučanja je bilo nično. Nisem se smela nagniti naprej, vendar nazaj. Ni smelo biti zavijanja po robnikih in upogibanja v kolenih, vendar … Nekaj pač, kar sem deloma skužila šele proti dolini. Ob skoraj vsakem zavoju sem se zabasala v celca do pazduh. Včasih sem komaj pravočasno obrnila, saj se mi je drevo sredi pobočja bližalo z neznansko hitrostjo (v resnici sem peljala po polžje počasi). Sneg sem imela za pasom, vratom in po vseh ostalih luknjah.

Strmina

V dolino smo prišli po dveh urah spusta in ogromno mirnih živcev moje boljše polovice, ki je potrpežljivo prenašal moje izpade ob vsakem padcu in nekoliko bolj bolečem priznanju razočaranja, da sem se precenila in pač vsega ne morem obvladati že prvič.

Za in pred padcem

Ko smo prispeli nazaj do avta, sem se kar razveselila, da bom lahko sezula pancarje in slekla do gat premočena oblačila. Kljub (pre)mnogim padcem sem na turi uživala. Definitivno zanimiva in pustolovska prigoda, ki si jo bom zapomnila do konca svojih dni. In z veseljem in mojo tipično trmo bom zagrizla še v marsikateri hrib ter se z njega tudi spustila. Bom pa morda nadaljevala z nekoliko lažjimi spusti in realnejšimi pričakovanji – vsaj za začetek.