Smer: Spodnja postaja Piskra
Datum: 11. 12. in 12. 12. 2021
Vrh: Žigartov vrh (1346 m)

V visokogorju so bile lavinske razmere dokaj nestabilne in sem se odločila za skok na vrh pred domačim pragom. Kot že neštetokrat sem se odpeljala proti Pohorju, tokrat malo više, namesto pohodniške opreme sem v prtljažniku tovorila turno opremo.

Na domačem bregu je zapadlo dovolj snega, da sem se lahko na smučeh (seveda v družbi svoje boljše polovice, kateremu se gre zahvaliti tudi za večino današnjih slik) sprehodila do vrha in kar skozi gozd nazaj proti dolini.

Proti vrhu

V soboto je bilo pobočje zavito v meglo. Vzpela sem se skozi gozd, ki je bil na vrhu močno zaraščen in je bilo potrebno dobro usmeriti pot. Na Žigartovem vrhu je sledila kratka pavza za čaj ter nato najljubši del: spust proti dolini. Tokrat sem le začutila užitke turnega smučanja, saj je bil sneg skoraj perfekten. Kljub temu pa je bila hitrost malo počasnejša, saj je bilo ubiranje poti med drevesi zaradi goste megle nekoliko oteženo.

Sneg v hlačah

V nedeljo pa me je na izhodišču pričakalo sinje modro nebo in samo sonce. Kar ob smučišču sem se vzpela na enak vrh kot prejšnji dan. Zopet krajša pavza ter spust proti izhodišču. Ker ni bilo megle in sem teren že malo poznala, je šlo veliko hitreje.

Malenkosti

Ob poti navzdol sem raznožno prevozila manjše drevesce, se previdno vozila med suhimi vejami iglavcev, ki so kakor bodice čakale na svojo žrtev. Uspešno sem se izognila prav vseh, razen mlade veje, ki me je prav prijetno “pobožala” po obrazu – še dobro, da sem bila v popolni bojni opremi in mi je ven gledala le konica nosu. Ob poti navzdol sem naletela na prevrnjeno drevo, pa sem se zapeljala čez njega. Bilo je fantastična odskočna deska, da sem za kakšen meter poletela po zraku. V spodnjem delu pa sem prejadrala še nekaj metrov po odprtem pršiču. Bilo je fantastično, kot da bi letela. Tal podnogami skoraj nisem čutila, saj so me smuči držale na površju.

V krošnjah

Definitivno dva fantastična dneva, če tudi ni bilo visokogorja in gora. Lepo je bilo biti pred svojim domačim pragom.

Dan danes nam namreč stvari, ljudje in odnosi postajajo samoumevni, mi postajamo nepotrpežljivi. Zaradi želje po več, više in dlje, pozabimo, kako pomembne stvari in ljudi imamo tik ob nas. Sreča se namreč skriva tik pred našim pragom. Več, više in dlje nas bo pričakalo ob pravem trenutku.