Datum: 29. 12. 2024
Izhodišče: Celje
Cilj:
1. Celjski grad (407 m)

Danes smo se odpravili na izlet, ki nam bo še dolgo grel srca. Naša pot je vodila v Celje, kjer smo se najprej ustavili na domačem kosilu. Ob bogato obloženi mizi smo se nasmejali, poklepetali in pripravili na nadaljevanje dneva.

Po kosilu smo se ptičja družinica odpravili proti Celjskemu gradu. Belka se je smejala iz nosilke, naju pa je pot vodila skozi pravljično gozdno pot, ob kateri je bilo veliko igral. Že sva videla, kako bo mala Belka že naslednje leto od igrala do igrala hlačala v hrib, midva pa bova lovila njeno dobro voljo, ki bo odsevala v otroškem smehu.

Izhodišče

Lepo uhojena pot

Igrala – za male in velike otroke

Plezalna stena – to do lista

Ko smo prispeli do gradu, me je objela mogočnost njegovih zidov. Ob pogledu na sinje modro nebo, ki je objemalo Celje nekje v dolini, sem začutila spokojnost, ki mi je vračala spomine na neizmeren mir, ki sem ga tolikokrat doživela v gorah. Zdi se, kot da čas začne teči drugače, bolj potrpežljivo, bolj spoštljivo. Po kratkem sprehodu med grajskimi zidovi smo si privoščili pijačo in se z lahkotnimi koraki podali nazaj v dolino.

Ob obzidju

Pogled na Celje

Grad s Celjem

Prava čarovnija našega izleta nas je šele čakala. Odpravili smo se namreč še v Pravljično deželo, ki je Celje ovila v tisoče drobnih luči. Mala Belka je z velikimi očmi spremljala vile, škrate in druge pravljične junake, ki so nas pozdravili. Smeh, presenečenje in navdušenje so polnili njen obraz, mene pa spomnili, kako pomembno je gledati svet skozi oči otroka.

Življenje je resnično sestavljeno iz trenutkov, ki jih zajemamo s polnimi pljuči. Pravljična dežela me je opomnila, da prav čarobnost vsakdana lahko najdemo povsod — v sinje modrem nebu, v vonju domačega kosila, v otroškem smehu in v sijaju drobnih lučk, ki osvetljujejo našo pot. Vse kar potrebujemo, je, da si dovolimo videti svet z odprtim srcem in radovednimi očmi.