Izhodišče: Cesta na Vršič pri Ruskem križu
Datum: 28. 2. 2022
Dvatisočak:
108. Špik (2472 m)

Se spomniš svojih otroških let? Navihanosti in norčij? Le kje so se izgubili? Ljudje z odraščanjem postanemo resnobni, pozabimo na zabavo, avanture, doživetja, na malenkosti, ki so nas včasih osrečevale. Mislimo, da nas bo ignoriranje našega notranjega glasu naredilo odrasle, v resnici pa iz nas naredi bedake.

Pa sem se odločila, da je čas, da se zopet odpravim poiskati svojega notranjega otroka. Ker bi me najbrž z guganjem na kakšni gugalnici pri vrtcu kaj hitro odpeljala policija, sem se odločila za igrišče v objemu gora. Tokrat sva se z najboljšo družbo, mojim Ruševcem, odpravila na dolgo željeni Špik.

Začela sva pri Ruskem križu in se razposajeno kot dva otroka že na vsem začetku loveč ravnotežje oddrsala po spolzki poti proti Krnici. Od tam sva z očmi lovila markacije in sledila shojeni poti proti Špiku.

Iskanje markacij

Ko sva prispela do klinov, sva se kot otroka na igrišču zapodila po njih. Snega je bilo premalu, da bi bili klini zaliti. Sledilo je vzpenjanje po gozdu. Nad gozdno mejo sva se z otroško radostjo skrila pod velik previsni balvan. Tako fajn se nama je zdelo, da sva se skrila pred vetrom in dobro pomalicala.

Špik se je že bohotil pred nama, midva pa sva v otroški vnemi pičila kar naravnost proti vrhu. V tem delu sva morala močno zgazit napihan sneg. Kot dva otroka sva se basala skozenj in bila svojo bitko z izdelovanjem snežnih predorov, tunelov in rovov ter predvsem utiranjem poti proti vrhu. Kako noro je, ko ti sneg sega do pasu, ti pa se skušaš prebiti skozenj.

Proti vrhu

Tik pod vrhom

Malo pod vrhom sva prijela za cepin in po vseh štirih prilezla gor. Ponosna, kot zna biti ponosen le tisti, ki se na poti odraščanja ni izgubil, sva se zazrla proti mogočnim sorojakom Špika. Rokavi, Škrlatica, Dolkova špica, Razor, Prisojnik, Jalovec, Mangart, Mojstrovke vsi so se sončili in nastavljali svoja pobočja sončnim žarkom.

Nori razgledi

Sorojaki

Otroška sreča

Ko sva se vračala, sva v vršnem delu sestopala zadenjsko, saj je bila strmina kar velika. Potem pa se nama je od radosti kar strgalo. Sedla sva v celca in se po celem bregu vse do gozdne meje spustila kar po riti. Na prostranih pobočjih Špika sva si naredila več sto metrov dolg snežni tobogan. Med spustom sva se smejala in vriskala od otroške sreče, ki se je naselila v nama. Valjala sva se v celcu in prav vseeno nama je bilo, če sva ob tem postala prava snežaka.

Najboljši tobogan v dolino

Še nekaj metrov sestopa po gozdni meji naju je čakalo, ob vznožju pa malica. Ko sva se ozrla nazaj proti Špiku, sva na njegovem pobočju videla dolgo špuro, ki se je presenetljivo videla vse do doline in sta jo ob spustu  pustili najini zadnjici.

V dolini

Lepota narave

Do avta sva prišla z nasmehi do ušes. Resnično srečna. Osvoboditi svojega notranjega otroka ne pomeni, da si otročji. Pomeni, da si dovoliš živeti življenje tako, da te osrečuje, če tudi to pomeni, da bodo nekateri ob tem privzdigovali obrvi. Koga briga, pomembno je, da se imaš rad in uživaš ob odkrivanju sebe, za katerega si mislil, da je ob odraščanju izginil. Pomebno je, da začneš zopet verjeti v pravljice.