Smer: V Koncu

Datum: 6. 7. 2021

Dvatisočak:

76. Kogel (2100 m)

Še slanih las sem se pripeljala na izhodišče ter ob pijači ter letajočih kresničkah zaključila dan. Ob soju zvezd sem trdno zaspala v avtu ter dremala, dokler me ni zbudil zvok budilke. Kar nisem se mogla izviti iz objema tople spalke ().

Skozi okno v avtomobilu sem se ozrla v turkizno nebo. Čakala me je nemarkirana pot na Kogel. Brezpotja in nemarkirane poti so mi v zadnjem času postale posebej pri srcu, so nekako bolj skrivnostne. Ko hodiš med visokimi travami in iščeš znake poti, se ti zdi, kot da odkrivaš nov svet. Kot da si popolnoma sam in se ti na vsakem koraku odkrije delček skrivnostnega življenja narave.

Pot sprva vodi po zaraščenem kolovozu, ki se spremeni v gozdno pot. V objemu dreves se pot zlagoma vzpenja vse dokler ne prispe na travnata pobočja ob južno ostenje Kogla. V teh stenah se skriva kar nekaj plezalnih smeri, ki jih pohodnik zlahka zgreši.

Pot sem nadaljevala ob hudourniku, iz katerega je v enem delu pritekla voda, ki se je kmalu zlivala naprej v skrivnostne globine zemlje. Ravno prav za osvežitev, saj je sonce močno pripekalo. Sledil je vzpon po skoraj navpični steni, varovani z varovali, ki so bila pred časom zamenjana. Malo poplezavanja me je prav razvedrilo.

Na poti je prav nepričakovano stala klop, s katere se je odprl čudovit razgled proti Kamniški Bistrici. Posedela sem in spet me je zajel tisti občutek sreče ().

Po strmejših travah sem se vzpela še malo višje, nato pa po dobri skali, polni škrapelj in žlebičev, poskakovala proti manj izrazitemu Koglu. Na poti sem zagledala skupino gamsov, ki so prestrašeno opazovali dvonožnega obiskovalca. Previdno so držali razdaljo, bili so prav skrivnostni.

Na vrhu Kogla sem našla prav imenitno posteljo, zravnano travnato površino, ki je bila s treh strani ograjena s kamni, na eni strani pa se je odpiral pogled na dolino. Fantastičen prostor za bivakiranje, legla sem in se prepustila božanju sončnih žarkov in objemu toplega poletnega dne (). Kako malo človek potrebuje za srečo …

Prvotni načrt je bil vračanje po isti poti, pa me je bivak pod Grintovcem v daljavi premamil in sem iskajoča prehode v skali odvandrala proti bivaku. Od tam pa dalje do Cojzove Koče na Kokrskem sedlu in nazaj v Konec. Fantastična krožna pot, prežeta sem bila z občutki sreče in pod vplivom skrivnosti gorskega okolja ().

Gore človeka naučijo, da je skrivnost sreče v majhnih stvareh. V koraku. V jutranji rosi na cvetu. V brenčanju čebele. V od vetra skuštranih laseh. V sončnih žarkih. V gorski tišini. V razgledih. V (). Skrivnost sreče je, da se odločiš živeti, kot da je vse čudež.

V gorah je lahko vsak trenutek čudež, prežet s srečo. Nihče ni rekel, da je sreča lahko dosegljiva, je pa vredna vsakega koraka proti tistemu, kar ti lahko ponudijo gore. Živeti takšno življenje je enkrat dovolj ().