Izhodišče: Paklenica
Datum: 28 – 31. 10. 2021
Smeri:
Oliver, III/I-II, 150 m
Oprosti mi pape, 4a, 110 m
Flex & Rex, 5a, 120 m
Barba Antin, 5a, 170 m
Doktor Frankenstiin, 5a, 150 m

Čas krompirjevih počitnic in lepo napoved je bilo potrebno izkoristiti za skok proti obali. Pakleniška naveza štirih se je posledično odpravila v Paklenico. Ob prihodu smo najprej postavili šotor in raztegnili svoj mini kamp.

Takoj nato pa smo se odpravili proti mali meki plezanja – pakleniškemu kanjonu. Za začetek smo ubrali dve lažji smeri, Oliverja in Oprosti mi pape. Prva ni bila navrtana, je pa bila prav prijetna za uvodno vplezavanje. Druga smer je bila prijetno navrtana, fantastična plezarija ob kompaktni skali. Pri tretji smeri sem se opogumila in prvi raztežaj splezala prva, nato pa vodstvo predala, zelo dobri in lahki smeri navkljub. Vse ob svojem času. Ob razgledih na morje lahko rečem, da je bil cel dan sama uživancija.

Oprosti mi pape, lepa smer.

Čudoviti razgledi.

Prihajam gor.

Drugi dan smo se odpravili na eno izmed klasik, Barbo Antin. Prepričana, da bom tokrat kakšen raztežaj splezala naprej, sem se zakampirala ob dostopu in počakala prve tri člane, da so se čez kamin potegnili na prvi štant. Medtem ko sem jih vztrajno poslušala ob paleti čudovitega besedišča, saj je bil kamin očitno dokaj zahteven, je motivacija za plezanje drastično upadala. Ko sem po mukotrpnem čakanju le zagrizla v svoje trpljenje, sem tudi sama izrekla marsikatero barvito besedo.

Med čakanjem postajam zelena.

Čisto preveč sem se zabasala v kamin, z nahrbtnikom nisem več mogla niti naprej, niti nazaj. Tole pač ni 5a, mnogo podcenjena klasika pač. No, nekako sem se čisto zelena vendarle uspela spravit na prvi štant. Če bi lahko, bi se tisti trenutek obrnila in odšla nazaj. Imela sem dovolj. Vendar pri plezanju žal ne gre tako. Premagati je bilo potrebno še zelo zračno platasto prečko, kjer ni šlo drugače kot narediti dinamični gib.

Zabasana v kamin.

V tretjem raztežaju pa sem se čez plato morala potegniti s pomočjo kompleta. Psiho sem očitno pustila nekje na dostopu. Živce tudi. In potrpežljivost. Vseeno mi je bilo, če se vlečem po vrvi do štanta, le da bom čim prej zunaj. Smer je bila sicer čudovita, čeprav bolj slabo navrtana oziroma v zadnjih dveh raztežajih sploh ne, moja pripravljenost pa je padla pod ledišče. Barba Antin me je pošteno postavil na realna tla, zato je sestop bil v znamenju olajšanja in razočaranja, da sem se med plezanjem tako hitro predala.

Končno na vrhu. Dost mam!

Tretji dan sem si zaželela kaj lažjega. Odpravili smo se v smer Doktor Frankenstiin. Plezalna motivacija je bila sicer velika, psihična pripravljenost pa si še zmeraj ni opomogla. Nekajkrat sem preklela platke, ki jih tako sovražim. Hkrati pa sem bila navdušena nad kompaktnostjo skale. Po sestopu s te prijetne smeri, smo se napotili na sproščanje ob plaži. Uspešne vzpone pa smo zvečer ob dobri družbi nagradili s kapljico rujnega.

Naslednji dan smo si pred odhodom domov privoščili oddih na plaži ter dobro morsko kosilo. Fantastično je bilo, le da je prehitro minilo.