Izhodišče: Logarska dolina

Datum: 10. 8. 2021

Smer:
Igličeva, V/IV+, 350 m
Vzhodna, IV/III, 350 m

Kar nekaj časa sem gnjavila po ferajnu, da bi me peljali plezat. Očitno je teženje obrodilo sadove, saj sem se ob zgodnjih urah že peljala proti Logarski dolini.

Vzpon na Okrešelj in še malo naprej pod ostenje Male Rinke, kjer je čakala Igličeva smer, 350 metrov dolga petka. Končno nekaj daljšega!

Pogled na Mrzlo goro.

Že sam začetek je bil pester, saj sem dostop gladko zgresila. No, pa saj rada nabiram višince. Pod skalo sva prečila snežišče, sama pa sem našla varovalno ploščico. Tale bo pa za spomin. Nato sva se navezala na štrik in pričela s prvim cugom.

Na prvem štantu.

Sledilo je šest čudovitih cugov plezarije, še plate so mi bile všeč. Med varovanjem pa sem občudovala ostenje Mrzle gore. Potrebovala sva dobre 3 ure, da sva prispela do vrha. Na vrhu sva hitro pomalicala in odšla proti sestopu. Pa je padla ideja za plezanje Vzhodne, še ena 350 meterska smer, tehnično nekoliko lažja. Nisem imela izbire, seveda sem bila takoj za, če sem že tako dolgo prosila za plezarijo.

Ob dnu Turskega žleba sva zavila na dostop, napravila sem sidrišče in seveda požela napotke za izboljšavo le-tega. Prvi cug sem plezala kar v čevljih, ker pa sem bila malo počasnejša, sem se za nadaljnjih pet preobula nazaj v plezalke.

Pogled na preplezano steno.

Ob natikanju plezalk sem se počutila kot Pepelkina pol sestra, ki natika čevlje na preveliko nogo. Prsti so me od plezanja tako močno boleli, da sem ob vsakem stopu močno stisnila zobe. Ampak včasih je treba potrpet. Še posebej, če si sredi smeri in ti ne preostane drugega kot izplezati. Če ne moreš več, moraš.

Štant z obračalno vponko.

Ob spaširanih prstih v plezalkah je nivo koncentracije malo popustil. Pri izbijanju klinov sem najprej enega po hitrem postopku poslala v dolino, z drugim sem se pa tako namučila, da je prej skala zadišala po zažganem kot klin skočil iz poke.

Zadnja dva cuga sem komaj čakala, da izplezam in se preobujem. Čeprav je bil tudi sestop kar mučen z nabijanjem prstov v čevlje.

Končno čevlji.

Kljub vsem Sizifovim mukam oziroma bolečinam na prstih, sem ob plezanju skrajno uživala. Bi moralo boleti še kaj bolj, da ne bi. Soplezalec je omenil, da se je navlekel štrika, sama pa lahko rečem, da sem se po dolgem času končno naplezala!