Izhodišče: Dolina Vrata
Datum: 11. – 12. 8. 2021
Dvatisočaki:
93. Bovški Gamsovec (2391 m)
94. Stenar (2501 m)
95. Spodnji Stenar (2356 m)
96. Križ (2409 m)
97. Dovški Pihavec (2213 m)
98. Dolkova špica (2591 m)
99. Škrlatica (2740 m)

Željna vandranja po Julijcih sem se v sredo odpravila iz Vrat čez Luknjo proti Bovškemu Gamsovcu. Pot sem začela že ob zgodnjih urah, ko je sonce še spalo. Najprej na Gamsovec, na katerem me je pozdravil bojda stalni prebivalec, kozorog.

Nato pa dalje proti Stenarju in na Spodnji Stenar. Ker je bilo energije še kar nekaj, sem skočila še na Križ ter na poti proti Kriškim podom na Dovški Pihavec.

Na Pogačnikovem domu na Kriških podih sem si privoščila obilen obrok ter na ležalniku uživala v čudovitih razgledih proti Trenti. Čista fantazija gorskega miru.

Spat sem šla kar zgodaj, saj sem se odločila, da želim naslednji dan pričakati sončni vzhod.

Naslednji dan sem ob štirih zjutraj že stala pred kočo in občudovala zvezde in mlečno cesto, ki so jo v mestu zasenčile nočne luči. Obiskala me je očitno udomačena lisica, ki mi je nekaj časa čisto blizu sledila. Pičila sem proti Križu, na katerega sem se povzpela prejšnji dan ter dalje proti Dolkovi špici ter Škrlatici.

Nekje na poti sem dočakala veličasten sončni vzhod. Vzela sem si trenutek le zase, medtem ko je sonce nežno pozdravljalo zemljo. Sončni vzhodi v gorah so vedno prav nori, človek ostane brez besed.

Po vzhodu sem nadaljevala. Čakala me je še dolga in zahtevna pot na preostala dva dvatisočaka ter vrnitev nazaj v dolino. Med hojo sem razmišljala … Med dolgimi pohodi kmalu pozabiš na svet. Za seboj pustiš svoje identitete, obličja in maske. Ko hodiš, svet nima preteklosti ali sedanjosti. Je le tvoje telo na kamniti stezi v objemu vetra. Dovolj je, da se čudiš modrini neba, hladu kamenja v senci na žgoč dan ali zvoku vetra, ki zavija okoli gore. Prežame te večnost, drugo ni pomembno.

Na Dolkovi špici je sledila malica in nadaljevanje poti proti strahospoštovanja vredni kraljici gora. Nanjo vodi markirana pot, malo je klinov in zajl, potrebnega je kar nekaj poplezavanja. Na vrhu sem uživala v razgledih na vrhove martuljške divjine ter našega očaka.

Po krajšem premoru in dremanju na soncu, je bil čas za povratek v dolino. Na poti sem opazovala ostenja gora in se čudila. Južna pobočja so praviloma položnejša, travnata, medtem ko se severna ostenja strmo dvigajo v nebo. Po nekod ostra skala z izdolbenimi luknjami kot prelunjani kamni ob morju. Drugod gladke plate, polne škrapelj in žlebičev. Spet tretje vodoravne plasti, kot da bi se gora pred stoletji na eni strani mogočno dvignila s površja. Koliko sile in moči je bilo potrebne za nastanek teh mogočnih vrhov. Ko tako razmišljaš o nastanku gora, se ti zazdi, da skala živi, raste, diha. Začutiš, kako puhoglavi in prevzetni smo ljudje, ki neprestano posegamo v naravo in se sami sebi zdimo vsemogočni. Gore pa veličastno stojijo tam, da nas opomnijo na našo majhnost in ponižnost, ki smo jo izgubili nekje na poti proti dolini in betonskim zaporom, v katere smo se zagradili. Smo želeli pobegniti pred naravo, soljudmi ali pred samimi sabo?

Morda pa zato tako ljubim vandranje po gorah, ker je tam vse tako prvinsko in iskreno. Ker identitete in maske tam niso pomembne, ker se človek tam zaveda svoje majhnosti, krhkosti in ranljivosti.

Fantastična dva dneva vandranja. Le kaj več bi si človek lahko še želel.