Datum: 1. 9. – 7. 9. 2024
Izhodišče: okolica Kobarida in Soške doline
Vrhovi/cilji:
1. Planina Lom
2. Planina Podkuk
3. Planina Razor
4. Marija Snežna
5. Planina Kuhinja
6. Planina Kašina
7. Planina Leskovca
8 Planina Zaslap
9. Zaselek Foni
10. Javorca
11. Matajur

Končno zopet dopust! Prvi dan nas je čakalo popotovanje iz vratu kokoške proti Kobaridu, drugi dan pa smo Ruševca vrgli iz letala in s tem poskrbeli za dobršno mero adrenalina v njegovi krvi ter za še en zasvojljiv hobi, katerega je želja spravit v že tako prenatrpan urnik.

“To do” lista

Tretji dan smo se odločili za Planino Razor, ki nas je vabila s svojimi prostranimi pašniki in čudovitimi razgledi. Zjutraj smo parkirali pri razcepu poti za Kobiljo glavo in se z vozičkom podali na štirinajst kilometrov dolgo pot, pri tem smo nabrali skoraj tristo metrov višinske razlike. Sprehodili smo se mimo Planine Lom in Planine Podkuk.

Ob poti

Dan je bil ravno prav topel, obsijan s soncem. Belkini preširni nasmehi so naju spremljali na vsakem koraku. Po vročem, a prijetnem vzponu smo končno prispeli do Koče na Planini Razor. Pod senco mogočnega drevesa smo razprostrli šotorko in se udobno namestili. Obkroženi z veličastnimi razgledi smo uživali v okusnih skutinih štrukljih. Mala Belka je bila povsem očarana nad kamni in travo, ki jih je neutrudno raziskovala. Midva sva se medtem prepustila čarobni ptičji simfoniji, svežemu gorskemu zraku in spokojnosti trenutka.

Mimo planine

Ob poti

Tik pod kočo

Koča na Planini Razor

Idilo je naenkrat prekinilo oddaljeno gromenje – popoldanska nevihta se je hitro približevala. Spakirali smo stvari in že smo hiteli proti dolini. Na poti se je stemnilo, grozeče grmenje se je približevalo. Dežne zavese so se začele spuščati za prvimi hribi. Videti je bilo, da nevihta ne bo dolgo čakala. Z Ruševcem sva delala načrte, kaj storiti, če bi nas ujela nevihta. Kljub vse bližjemu bobnenju, smo uspeli zmagoslavno pobegniti.

Četrti dan smo se odpravili v Breginj, kjer nas je starejši domačin očaral s pripovedjo, kako je pred tristo petdesetimi leti sredi avgusta na bližnji hribček zapadel sneg. Kasneje so domačini na tem mestu zgradili majhno cerkev. Seveda smo zarinili v breg Marije Snežne, saj nas je gospod z navdušenim pripovedovanjem čisto kupil. Popoldne smo preživeli v hladni bližini Nadiže.

Napoleonov most nad Nadižo

Peti dan smo se odpravili na nepozaben potep po južnih pobočjih Krna. Pričeli smo na Planini Kuhinja, ko smo se povzpeli na odprte planine, nas je obsijalo toplo septembrsko sonce. Zrak je bil svež in poln vonjav po travi, cvetlicah in živini, ki se je pasla na pašnikih.
Odpravili smo se mimo Planine Kašina proti Planini Leskovca. Po razriti cesti sva potiskala voziček. Na poti smo pobrali kar nekaj kravjekov, ki se jim s slaromiranjem vozička nismo uspeli izogniti.

Proti Planini Zaslap

Muuu

Slalom med kakci

Ko smo prišli do planine, smo pomalicali in se vrnili proti izhodišču. Odločili smo se še za vzpon na drugo stran Krnovega pobočja, do nekoliko višje Planine Zaslap. Pot se je vlekla, sonce je neutrudno žgalo, mala Belka pa je med vožnjo nasmejano poskakovala v vozičku in zvedavo opazovala okolico. Ko smo prispeli na planino, smo si privoščili daljši počitek. Sedeli smo na mehki travi, občudovali čudovit pogled na Krn ter uživali v miru, ki ga lahko ponudi samo narava.

Po poti

Razgledi na višje vrhove

Le katero stran so popasle krave?

Za trenutek se je zazdelo kot da bi se čas ustavil. Gore imajo neverjetno moč, da nas povežejo – ne le s samimi seboj, temveč tudi z našimi najbližjimi. Ko se skupaj odpravimo proti cilju, če tudi je ta še tako majhen, se zdi, da nas vsak korak zbliža, da me vedno bolj razganja od ponosa in da se moje srce polni s srečo, saj od teh izletov odnesemo več kot le spomine.

Proti Planini Zaslap

Ob poti

Šesti dan smo se odpravili v Fone, majhen zaselek, ki je včasih premogel 35 prebivalcev, danes pa le še enega. Po strmi betonirani cesti smo prisopihali štiristo višincev više, ko nas je ob cesti pozdravila prijazna gospa, zadnja domačinka. Malo smo poklepetali, z besedami nas je popeljala skozi življenje v samotnem zaselku. Lepo je poklepetati s pristnimi ljudmi, ki med pogovorom ne bulijo v telefon ter pogledujejo na uro. Z ljudmi, ki jih premorejo planine in oddaljeni kraji, saj se tam še ni izgubila človečnost. Lepo je poklepetati z domačini, ki ti pripovedujejo zgodbe, katerim turistični vodnički ne sežejo niti do gležnjev. Mimo štirih hiš, ki jih premore zaselek, smo se sprehodili tudi sami. Veliko hiš je že načel in prerasel zob časa. Naužili smo se razgledov na Kobarid, se vrnili v dolino in le za hip pobegnili nevihti.

Proti Fonom

Zaselek

Na jaso

Razgled proti dolini

Sedmi dan smo se prebudili v dež, zato smo se odločili za krajši izlet proti Javorci. Kot je v najini navadi, se je krajša tura hitro prevesila v tristo višincev in skoraj sedem kilometersko pot. Ob cesti so nas namreč ves čas opozarjale oznake, da je promet brez dovolilnice prepovedan – vsaj tako sva napisano razumela midva.
Ker se je nebo razjasnilo, smo brez premišljevanja iz jeklenega konjička presedlali na voziček in se odpravili peš. Na poti naju je prehitelo kar nekaj avtomobilov, ki so se očitno odločili prezreti znake. Ljudje se imamo za najbolj inteligentno vrsto na Zemlji, kljub temu pa očitno na področju samokontrole ne premoremo kaj več pameti kot krava, ki potrebuje ograjo, da ostane znotraj meja.

Cesta na Javorco

Cerkvica

Notranjost cerkvice

Ko smo prišli do cerkvice na Javorci, ki ohranja spomin na solidarnost in moč skupnega ustvarjanja v času težkih preizkušenj, smo si ogledali zunanjost in notranjost. Cerkvica je edina takšna na naših tleh, najbolj sem bila navdušena, da je uteho v času vojne nudila vsem, ne glede na veroizpoved.

Na stopnišču pred cerkvico smo pomalicali, nato pa … Začelo je deževati, pravzaprav liti kot iz škafa. Radarska slika je bila daleč od obetavne. Že sva delala plan, kako bova najino Belko suho spravila do avta. Malo ptičko v nosilko, preko dežni plašč in dežnik. Nahrbtnike sva nabasala na prazen voziček in ga zapakirala v folijo, da bi se čim manj zmočil. Na poti navzdol sta nam dva tujca prijazno ponudila prevoz do avta. Ker se je vreme le še slabšalo, smo z veseljem zagrabili ponujeno pomoč, ki nam je prihranila marsikatero kapljo dežja. Kljub vremenu, smo se imeli super. Za super dan namreč ni potrebno lepo vreme, pomembno je, da sonce nosiš v svojem srcu.

Cilj: da bo otrok suh

Predzadnji dan sem končno dočakala Matajur. Odpeljali smo se do koče v Italiji, od koder je dobre pol ure hoda. Dež je pot prejšnji dan dodobra namočil, zato se je spremenila v drsečo blatno stezo, ki je zahtevala osredotočenost in trdno oporo pod nogami. Mala Belka je uživala v nosilki, midva pa sva previdno stopala proti vrhu. Vzpenjali smo se po ozki zaviti poti ter pred seboj ves čas gledali bližajoči se vrh.

Proti vrhu Matajurja

Ko smo prišli do vrha, nas je zavila gosta megla, ki je kot težka zavesa zakrila razglede. Zdelo se je kot da je svet izginil v sivi neskončnosti. Pogledi, ki bi sicer segali daleč čez dolino, so bili utišani. V tej tišini, kjer ni ne razgleda ne obzorja, lahko človek začuti pravo divjino narave, njeno surovo moč, ki te napolni z občutkom majhnosti in nemoči.

V megli

Lep izlet je bilo potrebno nagraditi s poležavanjem na Sotočju. V družbi drug drugega smo uživali in se prepustili sanjarjenju o novih planinskih izzivih ter obujanju spominov, ki smo jih nabrali pretekli teden. Vsak prehojen korak in vsak vrtljaj vozičkovega kolesa so postali del skupne zgodbe, prepletene s smehom in majhnimi zmagami, ki nas bodo še nekaj časa napolnjevali s toplim občutkom povezanosti.