Smer: Dom Planincev v Logarski dolini

Datum: 13. 6. 2021

Dvatisočak:

72. Krofička (2083 m)

Večer prej sem se odpravila v Logarsko dolino, saj sem si ponovno zaželela spanja pod zvezdami, nekje v objemu gora. Noč je bila prav presenetljivo topla, ves čas sem se razvijala iz svoje spalke. Prebudila sem se ob jutranjem svitu ter zvokih narave, ki jih v mestu zadušijo hitenje avtomobilov ter zaskrbljenost ljudi.

V dobri družbi sem bila namenjena na Krofičko. Do Koče pri Klemenči jami je pot minila neverjetno hitro. Gozdna stezica se je strmo vzpenjala ter sledila žuborečemu potočku mimo izvira, kjer sem si malo osvežila usta. Malo nad kočo so se pričela snežišča. Pot ni bila shojena, zato so bile tudi markacije izjemno težko vidne. Nič hudega, slediti je bilo potrebno občutku.

Kmalu sva prispela pod ostenje Krofičke. Markirana pot je bila zakopana pod snežišči pa je padla odločitev, da poskusiva z lažjim poplezavanjem – višje je sigurno markirana pot, kateri bova lahko sledila dalje. Ogledala sva si dvigajoče se skale in se odločila, da bova teh nekaj metrov le preplezala, saj ne presega II stopnje. Pa sva se odpravila v neznano, markirana pot pa se kar ni in ni hotela prikazati. Poplezavanje pa se je kmalu spremenilo v kamin skoraj IV stopnje. Kje je zdaj markirana pot? Tole je bilo pa res proti pričakovanjem. No, nazaj ni več šlo. Hočeš, nočeš, je bilo treba zbrati misli, ki so že divjale na prafaktorje in splezati stvar do konca. Brez napak.

Po kaminskem detajlu je sledil počitek ob manjši votlini s pogledom proti Logarski dolini. Prej oblačno vreme se je začelo jasniti. Nadaljevala sva po ožji polički ter po grebenu do vrha. Povsod malo poplezavanja, pravi užitek brezpotja. Pa je iz iskanja markirane poti in ideje po lažjem in krajšem poplezavanju nastala celotna prvenstvena smer – s skico. 😂

Na vrhu sva ugotovila, da sva na enem izmed snežišč popolnoma zgrešila smer markirane poti in prišla na vrh iz popolnoma druge smeri.

Na vrhu Krofičke pa užitek ob pogledih na zelenečo dolino in proti divje dvigajočim se goram. Sreča. Obšla me je neizmerna sreča, ki je vztrajala do konca dne.

Poplezavanje po grebenu.

Pogled nazaj na greben.

Ker je bil vzpon vse kaj drugega kot enostaven dostop po markirani poti, kot sem pričakovala, je bil tudi sestop nekoliko presenetljiv. Kar nekaj neshojenih snežišč je pričakalo na poti, pa so prav prišle še dereze in cepin. V tej turi pa je res bilo vsega; hoje, plezanja, vandranja po snegu … Družba več kot odlična. Človek ravno v takšni družbi spozna, da so izjemni ljudje tisti, ki naredijo pot izjemno. Današnji vrh je prekosil vsa pričakovanja izjemnosti.

Včasih se ravno nepričakovane stvari izkažejo za najslajše in ravno zato je ta vrh dobil prav posebno mesto na seznamu že osvojenih. Ob prihodu nazaj, bi lahko celotno turo povzela brez dolgovezenja, z eno besedo: POPOLNOST. 🤗