Zaradi gužve in slabega vremena, sem kar nekaj vikendov bila primorana preskočiti osvajanje vrhov. Tokrat pa sem si le izborila prosto nedeljo in se uspela uskladiti z znosnim vremenom. Zato sem se že v soboto zvečer odpravila proti izhodišču – Dolgi Njivi pod grebenom košute. Ponovno sem spala kar v avtu. Sem prav pogrešala spanje v okolici gozdnih sten in zvezdnate strehe.

Čudovito jutro se je pričelo s svitanjem neba, poslušanjem ptičjega petja in ugašanjem zvezd. Bujenje pred budilko sem izkoristila za poležavanje na udobni avto postelji. Sledil je hiter zajtrk in pričetek hladnega vzpona proti planšariji. Z vsakim korakom sem se bolj ogrela, zato sem si slačila plasti oblačil kot čebula. Ob fantastični družbi je pot neverjetno hitro minila, čeprav je bil tempo bolj penzionistične narave.

Pogled nazaj

Kmalu sem prispela do razpotja, kjer sem se usmerila na nemarkirano pot. Naravnost čez ostanke manjše plazovine ter po melišču navzgor. S seboj sem trogala kompletno zimsko opremo, saj zaradi čudnega vremena in se zmeraj vztrajajoče snežne odeje v visokogorju, nisem vedela, kaj me čaka. No, izkazalo se je, da je vsa zimska oprema bolj služila pridobivanju kondicije kot varni hoji po “snegu konec maja”.

Po nekoliko bolj strmem klancu s poraščenimi tratami se se usmerila proti vzhodnemu vrhu. Vmes je bilo kar nekaj skalnih skokov, seveda se nisem mogla upreti in sem namesto hoje okoli po travi, še malo poplezala.

Na vrhu sem opazovala Kamniško-Savinjske Alpe, ki so svoje vrhove skrivale v oblakih. Kar nekaj časa sem sedela tam. Človek se na takšnih samotnih vrhovih kaj hitro nauči uživati v trenutku. Uživala sem ob vsakem vdihu ter občudovala bohotenje sosednjih vrhov, ki v človeku vzbudijo občutek preprostosti.

Ko sem se napolnila z novo energijo, sem se odpravila še na zahodni vrh Tolste Košute. Ravno prav, da sem še uspela pobegniti pred skupinico prihajajočih ljudi. Od tod pa nazaj proti Dolgi njivi.

Ob grebenu je pihal močan veter, na katerega si se lahko skoraj naslonil. Razprla sem roke in uživala v navideznem občutku letenja nad skalnim prepadom proti dolini.

Lahko bi letela in objela …

Za tem sem se odločila, da bom malo obšla alpinistični kodeks ter se odpravila po manj uhojeni poti, na kateri sem naletela na več deset metersko borbo z ruševjem. Nič hudega, tudi to da svoj čar turi. Če sem se alpinističnega kodeksa držala malo manj, sem pa več kot vzorno predstavljala lik alpinista, saj sem na sebi (po nepotrebnem) nosila komplet zimsko opremo.

Po prihodu na izhodišče še hitro kosilo in nato dalje proti športnim plezališčem. Ob vožnji nazaj proti domu, ki je bil v duhu “mountain serenity mooda,” sem tako lahko zaključila z mislijo o kvalitetno preživetem dnevu in fantastičnim novim spominom.

Ob poti

Še zadnji pogled nazaj