Datum: 22. in 23. 1. 2022
Izhodišče: Cesta na Vršič, Krnica
Smer:
Smuk v Zatrep Krnice

Ob zgodnjih jutranjih urah je že potekala procesija nošenja opreme v avto, sledila pa je vožnja proti Gorenjski.

Želja so bile Mojstrovke in smučanje s Šitne glave, vendar smo po krajšem postanku na Voklem ugotovili, da bi bile grape in smuka zaradi pomanjkanja snega bolj krampanje po skali in vožnja po minah kot gorski užitek. Pa smo zadnji hip spremenili ciljno destinacijo in se odločili za turni smuk v Zatrep Krnice. Pot ves čas poteka v senci, razgledov z višin ni, saj je ciljna, najvišja točka v zatrepu severnega ostenja Križa. Kljub temu pa je lepa sprostitvena tura, dobesedno v objemu gora.

Most na začetku poti

Proti Zatrepu Krnice

Na parkirišču, ob cesti smo dobili zadnji dve parkirni mesti, zajahali smo smuči in se odpravili proti dolini Krnice. Zimska idila je bila povsod okoli, prav posebej so me fascinirali ledeni kristali snega. Po shojeni poti do Koče v Krnici je šlo kar hitro, tudi v nadaljevanju se nismo posebej ustavljali. Pot se je zlagoma vzpenjala, na več predelih je bila poledenela.

Ledeni kristali

Na vrhu je močno pihalo. Ker me je naslednji dan čakal izpit, sem se odločila nekajkrat spustiti po pobočju in se preizkusiti v ustavljanju s cepinom. Treba ga je znati tudi uporabljati, ne pa samo nositi v roki. Po trebuhu, po hrbtu, z glavo naprej, z glavo nazaj, z nahrbtnikom …

V objemu gora

Trening zaustavljanja s cepinom

Zatem je končno sledil smuk nazaj v dolino. Na poti je bilo nekaj kamnitih min, ki jih je bilo potrebno obvoziti. Letošnje leto bi res prav prišla še kakšna kvalitetna pošiljka snega.

Smuk

Zgodaj popoldan smo že bili nazaj na izhodišču. Sledilo je druženje in okrepčitev ob toplem kosilu ter spanje na Erjavčevi koči.

Naslednji dan me je čakal izpit iz zimske tehnike: sidrišča v snegu, spust na dveh cepinih, gibanje naveze v snegu, prerez in preverjanje stabilnosti snežne odeje, ledeniška naveza in reševanje iz razpoke, zaustavljanje s cepinom … Po prijetnem vikendu in seveda uspešno opravljenem izpitu sem se nagradila s kulinaričnim razvajanjem. Včasih se je treba malce razvajati, da ne pozabimo, da je naš čas bivanja omejen. Na koncu namreč niso leta tista, ki štejejo, temveč trenutki, koliko življenja je bilo v teh letih (A. Lincoln).