Izhodišče: Trdnjava Kluže
Datum: 16. – 17. 8. 2021
Dvatisočaki:
100. Vrh Nakla (2000 m)
101. Rombon (2208 m)
102. Veliko Ušje (2048 m)
103. Malo Ušje (2007 m)
104. Vrh Ribežnov (2018 m)

Medtem ko gredo normalni ljudje na dopust na morje, midva rineva v gore. Medtem ko gredo nekam ob vodo, midva rineva v skalovje brez izvirov. Medtem ko dopustujejo v apartmajih ali hotelih, midva spiva v avtu ali bivakirava.

Pa sva v tem stilu preživela prvo noč na sprednjih sedežih avtomobila pri izhodiščni točki Trdnjavi Kluže. Zjutraj sva se odpravila proti Rombonu. Pred nama je bila dva dni dolga tura, na poti ni bilo tekoče vode, postojanke ali sence. Pač, v slogu vojakov, ki so se na Kaninskem pogorju v prvi svetovni vojni na Soški fronti borili za zemljo in predvsem za svoje življenje v neusmiljenem gorskem svetu.

Vhod v tunel

Trdnjava ob poti.

Maline

Najprej po mulatjeri, nato skozi vojaški predor. Kar hitro je bilo potrebno zagristi v klanec. Že ob jutranjih urah je bilo zelo soparno, zato je bila hoja v breg še toliko bolj mučna. Na poti so rastle maline, ki so nekoliko potešile žejo in lakoto. S hrano in vodo se ni smelo razmetavati, za dva dni sva vse nosila v nahrbtniku.

Pot

Sprva se je pot na Rombon neverjetno vlekla. Sopara je ves čas tiščala, že od samega začetka sva bila priča delčku nemogočih razmer, ki so jih več mesecev preživljali vojaki.

Nekoliko višje je pot postala zanimivejša. Ob poti je bilo mnogo vojaških rovov, ki so vojakom nudili zavetišče. Gora je posejana z ostanki obrambnih jarkov in železjem. Ob poti se najdejo tudi naboji in celo človeške kosti. Krvavo zemljo in ruševine pa so z leti prerasle neštete cvetlice.

Vojaški rovi.

Ostanki.

Rože v spomin padlim borcem.

Z zanimanjem in spoštovanjem do preteklih dogodkov sva se končno povzpela na vrh, kjer sva imela krajši postanek. Potem pa se je nebo stemnilo, v daljavi je začelo grmeti. Kar naenkrat so se nama lasje postavili po konci. Tole pa ni dober znak, na vrhu bi lahko bila lahka tarča pred udarom strele, še posebej, če je že samo ozračje tako naelektreno.

Na Rombonu, tam je še treba.

Nadaljevala sva pot proti Kaninu, pri tem sva prečila nekaj dvatisočakov. Ko sva se malo spustila, je tudi naelektrenost ozračja minila. Grom pa se je oddaljeval proti Italiji. Odločila sva se za malico, na kateri so se nama pridružile ovce. Kasneje so naju pravzaprav z griženjem nahrbtnikov prepodile ter nama kar nekaj časa še vztrajno sledile.

Beeee …

Pot se je neverjetno vlekla. Nebo so prepredli oblaki, k sreči pa nevihte ni bilo. Na tako dolgi turi, kjer je samo kamenje in nič sence, brez postojank in izvirov vode bi bil pohod ob vročem sončnem dnevu lahko kaj hitro vstopnica za dehidracijo in povabilo na druženje GRSju.

Do Kanina je dolga pot.

Pozno popoldne, ko se je vreme vse bolj pripravljalo k nevihti, sva le prispela do zgornje postaje gondole na Kaninu. Izmučena sva začela iskati prostor za bivakiranje. Našla sva ga pred vhodom v gondolo, iz treh strani obdan predprostor s streho. Še blazino sva našla.

Zoisove zvončnice.

Bivak je nared.

Spat sva šla z navdušenjem, kmalu pa se je le to spremenilo v upanje, da bova vsaj malo spala. Nebo se je stemnilo, nad nama je začelo glasno grmeti. V gorah si nevihti zelo blizu, zato je tudi grmenje toliko glasnejše. Neprestano je grmelo tudi več kot minuto. Grmenju so se kmalu pridružile strele, ki so razsvetljevale nebo in obrise gora. Po pločevinasti strehi je začelo škropljati. V mislih sem se poigrala z idejo, kako so se takrat ob takšnem bobnenju počutili vojaki. Le da je bilo bobnenje posledica granat in bomb. Občutek je bil najbrž daleč od prijetnega.

Škropljanje se je kmalu prevesilo v tolčenje. Pridružil se je še veter in kar naenkrat je iz neba začela leteti toča. Dež in koščke ledu je zanašalo in metalo v najino zavetje. Streha je začela puščati. Kmalu je bilo vse premočeno. Takrat pa se je začelo najino vojno stanje.

S spalkami sva se zavlekla v najbolj suh kot in počakala, da je hujše minilo. Prestavila sva blazino in najino zavetje v kot, kjer je bilo najbolj suho. Zabasala sva se v mokri spalni vreči in upala, da bo huda ura kmalu ponehala. Okoli enih ponoči je prihrumela še ena nevihta. Dež je zanašalo v najin bivak, nikamor se ni bilo več mogoče umakniti. Tudi bivak vreča je le za silo olajšala vodne curke, ki so vlivali iz vseh lukenj. Vsaj pred strelami sva bila varna. Pogovarjati se zaradi glasnega bobnenja skoraj ni dalo, preostala je le še motivacija in sarkastično bodrenje drug drugega ob odštevanju minut do konca neurja. Veselje ob tem, kako dobro bova spala, je kmalu zaminjala želja po vsaj malo spanca, kasneje pa upanje, da bova noč sploh preživela do konca. Po dobri uri se je le umirilo. Nevihto je zamenjal močan veter, ki je že tako zmočene stvari še dodatno zahladil.

Noč sva nekako le preživela do konca. Zbudila sva se zložena v eno vsaj delno suho spalko. Vojno stanje pač zahteva izredne razmere.

Pred vhodom naju je ob vzhodu pozdravil ogromen kozorog, ki je gledal naravnost v naju. Veter je uspel po veliki večini posušiti stvari. Odločila sva se, da ob dvigajočem se soncu pozajtrkujeva.

Končno dočakano jutro.

Pod budnim očesom.

Načrt je bil, da nadaljujeva pot na Veliki Kanin in se nato z gondolo odpeljeva proti dolini. Vendar gondole zaradi vetra ta dan niso zagnali. Ker sva imela premalo sendvičev, da bi opravila vso pot do vrha in nazaj v dolino, sva se odločila, da vrh tokrat preskočiva. Raje sva se malo grela v zaveterju hodnikov v gondoli. Upravljalci gondole so naju prijazno strpali v eno izmed jajčk ter naju kljub nedelovanju gondole za ljudi skupaj z njimi pravili v dolino. Prava sreča!

Potreben je bil le še štop do izhodišča. Kar hitro sva ga dobila, da sva prišla nazaj do avta, utrujena, neprespana in prešvicana. Vendar bogatejša za eno super zgodbo in prigodo.